Najprej naj povem kako potrt sem, prizadet in ponižan. Vsakokrat, ko sem na jadralnih počitnicah ob hrvaški obali, na svoji 20 let stari jadrnici, me daje manjvrednostni kompleks, ko povsod okoli sebe gledam avstrijske, nemške, češke, poljske, da, celo holandske jahtarje z nadvse imenitnimi, velikimi, novimi plovili, z ducatom in več metri dolžine in z uhuhu konjskimi močmi pod krovom.( na eni od ta večjih jaht sem videl celo butlerja , oziroma stewarda z belimi rokavicami!) .Zdaj pa, » to add insult to injury«, sem na nekem blogu pred kratkim izvedel, da so tudi ti v resnici precej manjvredni, vsaj v primerjavi s tistimi, ki počitnikujejo v Franciji. Menda obstaja celo sum, da gre za čisto navadne delavce!!
Torej sem najbrž jaz zdaj manjvreden na kvadrat ! Oy vey. (Sicer bi jaz tudi prav rad počitnikoval v Franciji, ampak za moj okus je tam preveč Francozov.)
Ampak zdaj pa k zgodbi z zadnjega, pravkar končanega dopusta. Včasih, predvsem ko se vreme spreminja, ali se na ladji kaj pokvari, z gospo CS prebijeva nekaj dni kar v marini, na našem privezu. Tam so ladje privezane tako blizu ena drugi, da se sosedom, njihovim navadam in običajem sploh ne da izogniti- imenitna priložnost za antropološke in socialne študije. V danem primeru pa bi rekel, da pravzaprav še najbolj zoološke.
Na nekoliko večji jadrnici na pomolu nasproti , se pravi kakšnih 10 metrov od nas skoraj vse poletje biva avstrijski par, nekoliko starejši od naju , z vnučico, staro kakšna 4 leta. Ni mi sicer jasno, kako lahko že po dveh generacijah iz predstavnikov vrste homo sapiens ( no, kmalu mi je postalo jasno, da je v tem primeru »sapiens« hudo pretiravanje) nastane takšna majhna pošast vrste »osmi potnik«, pa čeprav maskirana v sladko detece tipa tiste na portugalskem tragično izginule Madeline .
Mala zverina ves božji dan drvi kot tornado gor in dol po barki, vrešči, predvsem pa išče (in vedno znova najde) stvari, ki niso pribite, privite, ali privezane, in jih meče v morje- kozarce, pribor, brisače, sončna očala, telefone in podobno- dedek in babica pa nič. Ladja ima sicer precej visoko mrežno ograjo, a mali hudič še vedno najde luknje skozi katere poskuša skočiti v vodo, tako, da imajo na dan vsaj dve ali tri reševalne akcije. Dedek in babica pa seveda navdušena, kako kreativen je vendar tale otročiček, ane.
Mali teroristki so našli celo pravo sužnjo- na sosednji barki sta tudi dedek in babica s kakšni dve leti starejšo smrkljo, ki pa je očitno bolj plašne vrste in so jo zdresirali (raje ne pomislim kakšne grozote so morali uporabiti za to), da cel dan caplja za divjakinjo in ji služi kot kakšna živa igrača, včasih kar kot žoga- pusti se suvati v rebra, brcati v noge, vleči za kitke. Oba para dedkov in babic pa joj, kako sladki so tile naši otročički.
Ampak, najhujše še pride: mala zverina se štiri do petkrat na dan (predvsem proti večeru) kar tako začne dreti kot na ražnju- najpogosteje sploh ni razločiti kakšnih besed, dretje kar tako na ves glas- in to od pol ure do ure in pol (sem štopal !) brez prekinitve, razen tu in tam kakšna sekunda za dihanje. Dedek in babica pa stojita zraven s sklenjenimi rokami in od vzhičenja s proti nebu zavitimi očmi, poglejte, kako talentirana je tale naša vnučica, tole bo gotovo ena nova Ana Moffo. Gledalci na sosednjih ladjah se ali poskrijejo pod krov, gredo v mesto na pivo, ali te teroriste prebadajo z ubijalskimi pogledi- seveda brez vsakršnega haska.
Zdaj pa presenečenje: pred nekaj dnevi se je pojavil mlajši moški, očitno oče malega zlodeja. In čudež- mala pošast je naenkrat metamorfirala v čisto navadnega človeškega otroka . Edino, kar je bilo slišati, je bilo tu in tam » papi, ali smem to, ali ono?« , » papi, kdaj se gremo kopat?« in podobne, povsem normalne stvari. V tej novi novi reinkarnaciji je sedaj mirno posedala po barki, se igrala s svojimi igračami, občudujoče gledala svojega papija in na splošno bila (skoraj) pravi angelček, od divjanja in tuljenja niti sledu več. Papiju pa se očitno o celi zadevi niti sanja ne.
Zdaj pa naj mi nekdo, ki se spozna na otroke in njihovo vzgojo (sam se ne kaj dosti, saj jih, hvalabogu, nimam) pove, kako bo to dete, doma očitno deležno kar normalne vzgoje, skoraj vse poletje pa pri starih starših vzgajana v teroristično- anarhističnem ( »antiavtoritativnem« je v tem primeru mnogo premilo) duhu doživelo, in preživelo kasnejše vključevanje v človeško družbo, v vrtcu, pa v mali šoli, pa v šoli, v družbi z vrstniki in tako naprej. Moje mnenje je, da tole lahko povzroči kar pravo shizofrenijo in da bo s tem otrokom kar nekaj psihoterapevtov imelo nekaj let, če ne celo življenje polne roke dela. Še prej pa bi k psihiatrom, in to na zaprt oddelek, vsekakor spadali tile stari starši. Prava ladja norcev, ni kaj. Pravzaprav to meji že skoraj na zločin , če že ne proti človeštvu, proti človečku pa prav gotovo.
P.S. : Res je sicer, da tile norci ne nosijo belih zoknov pod sandali, ne bi pa škodilo, če bi tista babica vsaj v marini kdaj pa kdaj oblekla tudi zgornji del svojih kopalk. IMHO. ![]()



