commonsense

Najprej naj povem kako potrt sem, prizadet in ponižan. Vsakokrat, ko sem na jadralnih počitnicah ob hrvaški obali, na svoji 20 let stari jadrnici, me daje manjvrednostni kompleks, ko povsod okoli sebe gledam avstrijske, nemške, češke, poljske, da, celo holandske jahtarje z nadvse imenitnimi, velikimi, novimi plovili, z ducatom in več metri dolžine in z uhuhu konjskimi močmi pod krovom.( na eni od ta večjih jaht sem videl celo butlerja , oziroma stewarda z belimi rokavicami!) .Zdaj pa, » to add insult to injury«, sem na nekem blogu pred kratkim izvedel, da so tudi ti v resnici precej manjvredni, vsaj v primerjavi s tistimi, ki počitnikujejo v Franciji. Menda obstaja celo sum, da gre za čisto navadne delavce!! Torej sem najbrž jaz zdaj manjvreden na kvadrat ! Oy vey. (Sicer bi jaz tudi prav rad počitnikoval v Franciji, ampak za moj okus je tam preveč Francozov.)

Ampak zdaj pa k zgodbi z zadnjega, pravkar končanega dopusta. Včasih, predvsem ko se vreme spreminja, ali se na ladji kaj pokvari, z gospo CS prebijeva nekaj dni kar v marini, na našem privezu. Tam so ladje privezane tako blizu ena drugi, da se sosedom, njihovim navadam in običajem sploh ne da izogniti- imenitna priložnost za antropološke in socialne študije. V danem primeru pa bi rekel, da pravzaprav še najbolj zoološke.

Na nekoliko večji jadrnici na pomolu nasproti , se pravi kakšnih 10 metrov od nas skoraj vse poletje biva avstrijski par, nekoliko starejši od naju , z vnučico, staro kakšna 4 leta. Ni mi sicer jasno, kako lahko že po dveh generacijah iz predstavnikov vrste homo sapiens ( no, kmalu mi je postalo jasno, da je v tem primeru »sapiens« hudo pretiravanje) nastane takšna majhna pošast vrste »osmi potnik«, pa čeprav maskirana v sladko detece tipa tiste na portugalskem tragično izginule Madeline .

Mala zverina ves božji dan drvi kot tornado gor in dol po barki, vrešči, predvsem pa išče (in vedno znova najde) stvari, ki niso pribite, privite, ali privezane, in jih meče v morje- kozarce, pribor, brisače, sončna očala, telefone in podobno- dedek in babica pa nič. Ladja ima sicer precej visoko mrežno ograjo, a mali hudič še vedno najde luknje skozi katere poskuša skočiti v vodo, tako, da imajo na dan vsaj dve ali tri reševalne akcije. Dedek in babica pa seveda navdušena, kako kreativen je vendar tale otročiček, ane.

Mali teroristki so našli celo pravo sužnjo- na sosednji barki sta tudi dedek in babica s kakšni dve leti starejšo smrkljo, ki pa je očitno bolj plašne vrste in so jo zdresirali (raje ne pomislim kakšne grozote so morali uporabiti za to), da cel dan caplja za divjakinjo in ji služi kot kakšna živa igrača, včasih kar kot žoga- pusti se suvati v rebra, brcati v noge, vleči za kitke. Oba para dedkov in babic pa joj, kako sladki so tile naši otročički.

Ampak, najhujše še pride: mala zverina se štiri do petkrat na dan (predvsem proti večeru) kar tako začne dreti kot na ražnju- najpogosteje sploh ni razločiti kakšnih besed, dretje kar tako na ves glas- in to od pol ure do ure in pol (sem štopal !) brez prekinitve, razen tu in tam kakšna sekunda za dihanje. Dedek in babica pa stojita zraven s sklenjenimi rokami in od vzhičenja s proti nebu zavitimi očmi, poglejte, kako talentirana je tale naša vnučica, tole bo gotovo ena nova Ana Moffo. Gledalci na sosednjih ladjah se ali poskrijejo pod krov, gredo v mesto na pivo, ali te teroriste prebadajo z ubijalskimi pogledi- seveda brez vsakršnega haska.

Zdaj pa presenečenje: pred nekaj dnevi se je pojavil mlajši moški, očitno oče malega zlodeja. In čudež- mala pošast je naenkrat metamorfirala v čisto navadnega človeškega otroka . Edino, kar je bilo slišati, je bilo tu in tam » papi, ali smem to, ali ono?« , » papi, kdaj se gremo kopat?« in podobne, povsem normalne stvari. V tej novi novi reinkarnaciji je sedaj mirno posedala po barki, se igrala s svojimi igračami, občudujoče gledala svojega papija in na splošno bila (skoraj) pravi angelček, od divjanja in tuljenja niti sledu več. Papiju pa se očitno o celi zadevi niti sanja ne.

Zdaj pa naj mi nekdo, ki se spozna na otroke in njihovo vzgojo (sam se ne kaj dosti, saj jih, hvalabogu, nimam) pove, kako bo to dete, doma očitno deležno kar normalne vzgoje, skoraj vse poletje pa pri starih starših vzgajana v teroristično- anarhističnem ( »antiavtoritativnem« je v tem primeru mnogo premilo) duhu doživelo, in preživelo kasnejše vključevanje v človeško družbo, v vrtcu, pa v mali šoli, pa v šoli, v družbi z vrstniki in tako naprej. Moje mnenje je, da tole lahko povzroči kar pravo shizofrenijo in da bo s tem otrokom kar nekaj psihoterapevtov imelo nekaj let, če ne celo življenje polne roke dela. Še prej pa bi k psihiatrom, in to na zaprt oddelek, vsekakor spadali tile stari starši. Prava ladja norcev, ni kaj. Pravzaprav to meji že skoraj na zločin , če že ne proti človeštvu, proti človečku pa prav gotovo.

P.S. : Res je sicer, da tile norci ne nosijo belih zoknov pod sandali, ne bi pa škodilo, če bi tista babica vsaj v marini kdaj pa kdaj oblekla tudi zgornji del svojih kopalk. IMHO.

( pluti je nujno, pisati ne)

Nekaj podobnega so rekli že stari Rimljani.(pomotoma sem sicer imel v spominu, da bi naj to rekel Magellan- to je tisti, ki je prvi obplul* zemljo in dokazal, kot sem razumel Blitza, da je Zemlja valjaste oblike, torej nekako takšna kot ena zelo velika steklenica piva .

Ko sem pravkar po dolgem času spet enkrat doživel svojih Warholovskih 15 minut (ali dni, whatever) slave na naslovnici, je žal nisem utegnil izkoristiti v takšni meri, da bi Crnkovič o meni predaval. No, si je pač našel drugega, ki si je to mnogo bolj zaslužil, hehe. Imel sem namreč pomembnejše opravke, kot na primer v največji dalmatinski vročini nekaj dni čakati na ladijskega električarja ( 650 evrov z novimi akumulatorji) , in kasneje sredi morja do komolcev v dreku popravljati zamašen in poplavljen ladijski WC. Kobrowsky me je sicer opozoril, naj se s tisto desnosučno informirano vodo ne hecam, a žal prepozno.

Zdaj razmišljam, kako zamujeno popraviti. Ker je zdaj na splošno čas kislih kumaric, tudi meni nič globokoumnega na misel ne pade. Tako da razmišljam, da bi tokrat kar malce plagiiral- prvi na spisku kandidatov bi seveda bil novopečeni komet na Blogosovem nebu, D.P. Sem pa pred težko odločitvijo, ali naj:

a) na svoj blog prepišem kompletno besedilo »Zločina in kazni«, zato, da potem lahko globokoumno pripišem, da sem tudi jaz že vedno trdil, da se zločin ne izplača. Vendar kot aktiven penzionist za kaj takega nimam dovolj časa- to je očitno bolj nekaj za mlade, uspešne gospodarstvenike, takole mimogrede med uspešnim mladogospodarjenjem. Se pa ob tem malce zamislim, da bi pa z nekoliko resnejšim gospodarjenjem in manj bloganja morda vendarle bilo mogoče prej ali slej zaslužiti tistih tako spornih 500 miljonov evrov.

b) začnem zbirati podpise za prepoved medicine nasploh, kirurgije pa še posebej. Od znanca z močnimi živci, ki si je ogledal ves film » Zeitgeist the movie« in druge podobne dokumentarce sem izvedel, da so tam menda napovedali, da bomo kmalu vsi dobili elektronske vsadke, s katerimi nas bodo kontrolirali, in naše misli usmerjali hudobni bančniki, tisti, ki so tudi izumili komfortne obresti in podobne perverznosti.

Za takšno vsajanje bodo seveda potrebni zdravniki kirurgi- menda bodo tile bančniki ja imeli toliko uvidevnosti, da tega ne bodo prepustili, recimo, ključavničarjem( čakam na blitzev komentar, hehe) - zato je potrebno javnost alarmirati, in njihovo potencialno tako nevarno dejavnost prepovedati že sedaj, kasneje bo seveda že prepozno. (za to akcijo se počutim eminentno kvalificiranega, saj sem že kot rosen mladenič gledal dr. Kildareja, v zadnjem času pa tudi kar nekaj nadaljevanj NMK, pa Georgeja Clooneya v ER tudi kar nekajkrat.) Če me ne bi prevevala takšna skrb za reševanje človeštva, bi sicer menil, da malce možganske kirurgije marsikomu ne bi škodilo, ampak to je pa že druga zgodba.

Zdaj pa sem spet pred dilemo, katero pot naj uberem- mi lahko kdo nesebično svetuje?

* Magellan sam se je proti koncu poti sicer žrtvoval (nekim divjakom za kosilo)- najbrž se je bal, da ga bo po končani poti v precep vzel D.P., ali morda celo Crnkovič. Ampak njegova posadka pa je pot vendarle dokončala.

Na nekem drugem blogu (david.pelko: “izdajalci slovenskega naroda!”) se (spet) odvija pridiga, ne debata, o gensko spremenjenih organizmih. Vanjo se tam zaradi KRIČANJA, vreščanja ,zmerjanja in mobinga ne želim vključevati. Bi pa vseeno rad nekaj svojih skromnih opažanj omenil.

Prvič, zelo sem se zabaval, ko sem prebral, da kdor se z avtorjem bloga ne strinja, je narodni izdajalec, navaden izdajalec, lažnivec, podkupljenec, plačanec in bedak (oops, bedak sem bil že zadnjič). Potem pa proti koncu navodilo, da na tem blogu pa se ne bo pisalo žaljivo !!!! Nato pa avtor javka, da to ni smešno, hehe. Ima prav, je žalostno.

Drugič , vprašanje , kdo je za razpravo o GSO kvalificiran. Na nekem tretjem blogu smo izvedeli, da nikakor ne mikrobiologi, biokemiki, kemiki , ali znanstveniki nasploh, ampak le nekateri farmacevti in nekateri kemično neaktivni kemiki (kako dolgo je treba biti inerten, da se doseže ta raven pametnosti, niso povedali ). Vsekakor in nikakor pa ne strojniki, razen, če so iz Celja ( menda so tudi strojniki ?).

Tretjič, o tej obupni, in obupani godlji, ki nam jo avtor s toliko ihte servira: mešanica zarotniških teorij, politične propagande, paranoje ,ezoterike, šarlatanstva, demagogije, splošne ignorance, in kar se avtorja tiče, dobre mere lahkovernosti, mesijanstva in nekoliko pretirane samopodobe .

Vsakokrat, ko o nečem razpravljamo, se opiramo na neka znanja, spoznanja in dokaze, ki jih, če sami nismo strokovnjaki, povzamemo iz splošno priznanih rezultatov strokovnjakov, ali iz splošno znanih dejstev (common knowledge), ali iz zdravorazumskega razmišljanja (common sense). Splošno priznano pač pomeni, da se po daljšem času večina kolikor toliko strokovne javnosti o nečem več ali manj strinja. Če pa nekdo, na primer, trdi, da zemlja ni okrogla, je breme dokazovanja seveda pri njem. Njegovi argumenti in dokazi (razen morda, če je sam raziskovalec in strokovnjak) pa imajo le takšno težo, kolikor so splošno priznani in verodostojni njegovi viri.

Vzemimo, na primer, vire, ki jih – praktično izključno- uporablja avtor omenjenega zapisa:

- filmčki, lepo narejeni, z lepo, poduhovljeno glasbeno spremljavo. Razen te spremljave pa so še najbolj podobni vzhodnonemškim agitprop filmom, s katerimi so prebivalstvo prepričevali, kako zelo je treba braniti socialistične dosežke , in da je vse, kar vidijo na čezmejni zahodni televiziji le imperialistična laž, propaganda in ena sama potemkinova vas.

Tak filmček lahko naredi vsak pomembnosti in denarja željan režiser, najde si nekaj obskurnih profesorjev in “raziskovalcev”, kakšno gospo s hroščem na glavi in nekaj igralcev statistov in nekaj srčkanih živalic- pa je. Ostalo naredijo naročniki, antiglobalistični in anti-vse aktivisti, najprej napišejo vsebino ,potem pa si filmčke navzkrižno pošiljajo in tako sami sebe prepričujejo , kako prav imajo. Tudi o letečih krožnikih smo videli nešteto »dokumentarcev«, pa verjetnost, da res obstajajo, ni zato nič večja. Pač pa nas leteči krožniki pripeljejo do naslednjega avtorjevega vira informacij in podatkov, namreč

- nekega slovenskega združenja z neko teto meto na čelu, kjer se sicer ukvarjajo z ezoteriko, s preparati iz kravjeka, orgonskimi topovi, desnosučno informirano vodo , z nabiranjem zelišč ob polni luni in podobnim. (Za primer poguglati na »študijski krožek biodinamika«) In oni so za našega avtorja najpomembnejši in najverodostojnejši vir, saj jih navaja na vsakem koraku.

- že omenjena indijska gospa s hroščem na glavi, pa še en gospod, ki sta prejemnika »alternativne nobelove nagrade«. No, to že zveni precej bolj pomembno, dokler ne poguglamo pod njeno ime in izvemo tudi kaj o tej nagradi:

…«(it is) not having its selection process carried out by bodies jointly entrusted, by units possessing sovereignty, with ongoing specialist duties in the corresponding fields…… »

…«The award states that, in the 21st century, the “greatest benefit to mankind” may be found in different fields than in the traditional sciences or in strict categories…«

Jasno, tu ne gre za nobene znanstvene dosežke, za noben objektiven kriterij izbire, ampak preprosto za zasluge pri eko-antiglobalistični politični agitaciji. To je približno tako , kot če me moja pivska runda proglasi za alternativnega cesarja in/ ali mi podeli alternativni božanski naslov.

- obskurni norveški profesor, ki sedaj izvaja menda nezakonite poskuse ter med drugim prodaja podatek, da so vsi (no, njih 95 odstotkov) znanstveniki na svetu , razen seveda njega, plačanci GSO industrije. Rad bi predvsem izvedel, katere splošno priznane, neodvisne ustanove so preverile in potrdile njegove trditve in »rezultate« njegovih raziskav. To je seveda pogoj za veljavnost kakršnih koli raziskav.Enako vprašanje seveda postavljam ob vsaki omembi znanstvenih dokazov o škodljivosti ali drugih lastnosti tega ali onega, .

- Takole za informacijo prilepim še odstavek iz definicije znanstvene metode »scientific method« (wikipedia):

»Among other facets shared by the various fields of inquiry is the conviction that the process must be objective to reduce a biased interpretation of the results. Another basic expectation is to document, archive and share all data and methodology so they are available for careful scrutiny by other scientists, thereby allowing other researchers the opportunity to verify results by attempting to reproduce them. This practice, called full disclosure, also allows statistical measures of the reliability of these data to be established.«

*****************

Seveda bom zdaj, kot vedno v teh (b) logih obdolžen, da po komunistično diskreditiram te uboge ljudi. Ker pa v dotičnem zapisu nisem zasledil praktično nobenih argumentov ali »dokazov«, ki ne bi izvirali od katerega teh ljudi, in njim podobnih, mi ne ostane drugega, kot da glasno razmislim o njihovi kredibilnosti, neodvisnosti in nepristranskosti- in s tem o teži avtorjevih argumentov.

Na drugi strani stoji seveda tistih 95 % menda podkupljenih znanstvenikov (te številke si nisem izmislil jaz), ki ne potrjujejo teh alarmantnih in senzacionalističnih trditev, predvsem pa najbrž najmogočnejšo agencijo za preverjanje novih substanc, ameriško FDA. Ta organizacija je od industrije neodvisna (pravzaprav njen “antipod”, in prav je tako), oziroma vladna, in če je kje podkupovanje vladnih uradnikov »out«, je to v ZDA. (v Evropi očitno še nismo tako daleč). Razen tega je za svoje delo odgovorna vladi, ta pa narodnemu (volilnemu) telesu, in si nobena vlada ne more privoščiti, da bi jo podkupljeni uradniki in znanstveniki hote naredili za zastrupljevalko svojih volilcev .Če morda evropska komisija in njena agencija za varnost hrane (EFSA) ne ponavljajo v nedogled dolgoletnih procedur, ki jih za takšne stvari izvaja FDA, ne pomeni, da niso pod drobnogledom pregledali njenih rezultatov. (poguglati, in si ogledati njene procedure) Tudi Lufthansa, če odpre novo progo na Kitajsko, ne dela novih izračunov, ali je zemlja res okrogla, da njihovo letalo morda ne bi odletelo čez rob sveta.

Najbistvenejši argument proti podkupljenosti FDA in tistih 95 % znanstvenikov po svetu pa je preprosto to, da v tržnem kapitalizmu vlada neusmiljena konkurenca- bogatih multinacionalk, ki tekmujejo na trgu je kar nekaj, in vsaka bo dala vse od sebe, da bi lahko svojo konkurenco razgalila pri podkupovanju. ( zlobnež bo najbrž rekel, ali pa podkupila dovolj »svojih«, da do enotnega mnenja v korist druge ne bi moglo priti, hehe).Tako, da kar multinacionalke same, po defaultu , kar dobro pazijo na naše interese.

Avtorju »razprave » pa le še tole , če parafraziram njegove lastne izjave- ali bi on letel v letalu, ki ga je zasnovala gospa Shiva, izdelali pa v društvu Ajda? Za to so enako kvalificirani kot za znanstveno obravnavo GSO.

In, ko si kupi nov avto, ali zaupa njegovi homologaciji, ali ga morda res, kot pravi, preizkusi še sam, vključno s »crash testom« ?

ufff, argumentiranje z argumenti je presneto naporna zadeva

P.S. Pa ne, da bi bil ne vem kakšen zagovornik genskega inženiringa kar povprek- zaenkrat se mi le možnost proizvodnje GS koruze tudi pri nas, po prosti izbiri in če bo zanjo trg, ne zdi prav nič sporna. In to je vse, kar je trenutno “na tapeti”. Če, in ko pa bo kdaj govora o, na primer, kloniranju človeka, pa bom o tem seveda temeljito razmislil.

Moti me pa način “debate”, ki temelji na nedokazanih in nedokazljivih trditvah, ezoteričnih nebulozah in na preprostem potvarjanju dejstev.

Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj karkoli imel z blogom, ki bo doživel skoraj 1000 odzivov, pa čeprav najbrž večina slučajnih obiskovalcev nad njimi oči zavija, včasih tudi jaz sam. »Naj tisoč cvetov cveti« se je nekoč reklo, ampak tam, kjer cvetijo cvetke, je seveda navadno najti tudi kaj plevela , in pogosto ga kar sami zasadimo.

Moj prvi, po komentarjih uspešnejši blogarski zapis , nekje februarja 2007 je nabral 97 komentarjev, od tega kakšnih 70 v prvih 9 ali 10 urah. Najbrž zato, ker sem v naslovu omenil Tita- in če bi Blitz takrat prebral, bi jih gotovo bilo še precej več. Pozneje sem se gibal v glavnem med 3 in kakšnimi 80-timi, prvič sem stotko presegel šele pred nekaj meseci z zapisom o penzionistih, drugič o mačkah- tako, da hvalabogu nisem komentarski fetišist, sicer bi se že zdavnaj moral zaviti v raševino in oditi v puščavo.

Tisti predzadnji, rimarski zapis , »Parnas za telebane« pa se je nenadoma povsem povampiril, in glej ga zlomka, najbrž bo res dosegel številko 1000. Verjetno, ko bom jaz že na zasluženem dopustu (takoj ko bo to frdamano deževje to dopustilo). To seveda ne pomeni kaj dosti- po številu črk najbrž vse skupaj še vedno ne doseže enega samega Simoninega zapisa, po tehtnosti in družbeni kritičnosti pa niti kakšnega Blitzovega najkrajšega ne . Da o umetniški vrednosti ne govorimo- tri kitice kakšnega Matjaževega gujarata nas vse skupaj lulat peljejo.

V čem je torej misterij? Najbrž v tem, da sem – deloma nehote- uporabil nekaj elementov z Matjaževega bivšega pesniškega bloga- vendar so stvari tam bile precej resno umetniške, Matjaža sem že pred časom s preprostim rimanjem komaj izbezal na plano, pa še potem je bil do nas kar strog. Od Blitza sem si sposodil nekaj z njegovega zapisa o blogarski vladi, namreč, da je postavil okvir, potem pa se ni kaj dosti vmešaval. Od Mijaua, ki je tudi pred dolgo časa sprožil živo, in za tiste čase zelo komentirano debato o slovenščini pa priložnost, da nam »zavrtim« ljubiteljem našega jezika dam priložnost, da svoji jezikovni žilici (tokrat pač bolj jezikalni) damo nekaj duška.

Kaj naj rečem o kvaliteti teh tisoč »komentarjev«? Biti moram seveda previden, ampak rekel bi, da se je spet potrdila veljavnost Gaussove zvonaste krivulje- kakšnih 15 odstotkov prispevkov bi kot laik lahko ocenil vsebinsko in tehnično kot izvrstne, kakšnih 15 kot morda ne preveč posrečene, vmes pa levo in desno od sredine bolj ali manj posrečene- ker vsebina in tehnika nista bili »predpisani«, je treba pač sprejeti tudi drugačne vsebine in sloge.O okusih pa se seveda ne da kaj dosti razpravljati. Druge kritike bi tudi opozoril, da pri rimanju pogosto gre za improvizacijo in hitro reakcijo, tako da popolnosti pri vsakem zapisu ni mogoče pričakovati.

Poudaril pa bi rad -in tu bi koga bolj »strokovnega«,recimo Matjaža, prosil za mnenje- da se je morda nepričakovano pojavilo kar nekaj novih »talentov«- rimarstvo sicer res ni umetnost, kar precej posebnega smisla za kaj takega pa je le treba imeti. Nekako tako, kot igranje na orglice najbrž ni povsem isto, kot igranje na violino. Blagozvočno igranje, seveda, hehe.

Za tako dolgo zgodbo smo doživeli presentljivo malo resnih konfliktov med sodelujočimi- dva ali tri, ostalo pa je bilo v glavnem le bolj ali manj dobrohotno zbadanje. Čeprav smo nekaj eminentnih blogarjev kar pogrešali, je tistim med njimi, ki zbadanje slabo prenašajo, najbrž bilo marsikaj prihranjeno.:)

Imen sodelujočih , ali posebnih pohval ne bom posebej omenjal- ali napišem vse, ali pa bo zamera- vesel pa sem bil, da sem na začetku sicer bil povsem v rokah ženske udarniške brigade, ampak so mi kmalu na pomoč prišli še moški brigadirji, popestrili sceno, tako da se je preživeti dalo.

**************************************************************************************************************

Na blogu tem spletnem živi en poet

od poetstva je on kar pošteno zadet

se krit´ke ni bal

četud´ ga je sral

saj na sranju stoji ves naš blogarski svet.

P.S. najpomembnejše pa se mi zdi, da je ta naša precej odrasla skupinica imela priložnost spet enkrat igrati se kot v peskovniku, graditi gradove, hiške, ali tudi le kupčke, obnavljati spomine na čase, ko smo morda takšne ali drugačne verze kovali svojim ljubljenim - pa da se iz nas zaradi tega nihče ne norčuje , ali se ob nas obreguje.(pomagalo je  seveda predvsem to, da tisti, ki tega “športa” ne marajo, navadno tudi rimati ne znajo, pa so se najbrž raje vzdržali)

Na nekem drugem blogu se je razpravljalo o poslanskih plačah in podobnem, začudilo pa me je, da čeprav vsi vemo, da riba smrdi pri glavi, nihče ni opazil, da poslanski dohodki pač začno smrdeti pri najvišjih , torej dohodkih naših evropskih poslancev. Njihove plače same naj bi sicer bile enake domačim poslanskim, ampak stroški zanje pa so mnogo višji- vsi ti asistenti (včasih kar družinski člani), dodatki, sejnine, potni stroški, prevajalci, šoferji , itd. Tudi ti stroški ne bi bili problem, saj jih nekaj nosi Evropa (ampak, ali nismo tudi mi Evropa, in bi se ta denar lahko porabil za kaj koristnega?), precej več pa seveda neposredno naš davkoplačevalec- ampak vprašanje je, kaj ti ljudje za ta denar koristnega počno? Na splošno, še posebej pa za matično državo?

Nič.To se je pokazalo pri nedavnem dogajanju okoli hrvaškega ZERP-a . Naši poslanci namreč niso naši, ampak poslanci evropskih strank, dve glavni sta desna ljudska in leva socialistična. Naši med prvimi so se več ali manj potuhnili, saj je Hrvaška bila, in v perspektivi tudi ostaja precej bolj zvesto desničarska kot Slovenija, med tistimi drugimi pa je vsaj Pahor sicer poskušal nekaj rogoviliti, pa so ga kmalu “njegovi” lastni na cedilu pustili- slovenski interesi so za panevropsko stranko vredni pač le približno 0.5 %, kolikor nas je v Evropi.

Zadevo je na koncu za silo uredil evropski komisar, pa zagotovo ne zaradi Slovencev, ampak prav tako gotovo zaradi Italijanov, ki so seveda vedeli, kje so pravi gumbi in vzvodi za doseganje svojih ciljev.

Čemu torej služi Evropski Parlament - zakonodajno telo ni, interesov držav članic ne zna , ali ne more zaščititi, očitno je le nadvse drago odlagališče za odslužene, ali sicer doma odvečne politike, in vir zaslužka za Strassbouržane, letalske družbe in podobne zaslužkarje.

Da je služba evropskega poslanca le sinekura, nagrada za pretekle zasluge, ali sredstvo za nepotistično zaslužkarstvo, dokazuje tudi to, da poslancu mimogrede ostane še dovolj časa za vodenje kakšne stranke doma, za kandidiranje za predsednika, za golf, in za podobne državotvorne zadeve.

Da ne bi kdo mislil, da sem na domače slovenske poslance in na naš parlament kar pozabil: ta vsaj ima določen pomen za našo državo- če drugače ne, je vsaj kar dobro nadomestilo za klavrne zabavne programe naše rtv. Mnogo raje kot nmk, vzemi -pusti, ali notpadu gledam desničarsko “konjenico” (prosto po Mladini), ali levičarske potratne, ali šir(c)oko cvik(l)ajoče dolgoveznosti. Najbolj všeč pa sta mi v zadnjem času tista blondinka in njen šef ( barve las se pri njem zaradi briljantinaste čelade ne da točno določiti), ki sta očitno oba v isti šnelkurz srepega gledanja in mijavkaste retorike hodila.

To, da bi naj poslanci glasovali po svoji vesti, je seveda bajka za majhne otroke. (Pa še dobro ne bi bilo. Saj je vest del človekove zavesti , zavest pa se s časom in okoliščinami spreminja - že po prekrokani noči, na primer). Jasno je, da se v resnici glasuje po navodilih stranke, in da so poslanci le strankarski vojaki - saj se celo tako pomembne zadeve kot je kazenski zakonik delajo po domače, kar na neki kuhinjski mizi, uzakonijo pa se s preglasovanjem. Takle pač mamo.

Prav bi seveda bilo, da bi poslanec ravnal v skladu z obljubami, ki jih je dal volilcem v svojem volilnem okrožju- ker pa stranka pravzaprav poslance s pomočjo svojih “list” postavlja po svojih kriterijih, je jasno, da pri nas to ni izvedljivo. Še najbliže omenjenemu sistemu so v tako obrekovanih ZDA, ampak pri nas seveda za kaj takega živi mnogo premalo Američanov (če parafraziram znanega Slovenca).

———————————————————————————————————-

Zdaj pa k zares (oops, to je vse prej kot kakšna reklama) državotvornem predlogu- če dobim dovolj podpore, se morda celo odločim za vstop v politiko:

Če so torej poslanci le strankarski vojaki, jih lahko mirno ukinemo. Na volitvah naj se izvolijo stranke, vsaka dobi v razmerju dobljenih glasov “žetone”(ali zaradi mene fižolčke, je ceneje), ki jih njihov predstavnik pri sprejemanju novih zakonov v kuhinji nekdaj predsednika parlamenta, sedaj glavnega kuharja položi na mizo, in zadeva je opravljena.

Tisto tako imenitno mesto evropskega poslanca pa naj se izkliče na dražbi, pač najboljšemu ponudniku, tako kot so nekoč prodajali plemiške naslove. Izkupiček , skupaj z denarjem, prihranjenim z ukinitvijo parlamenta pa naj gre za penzijski sklad, ali za azil za male živali. Hm, z ukinitvijo parlamenta bi najbrž nastala potreba tudi za kakšne druge vrste azile, ampak ne bodimo preveč hudobni.

Upam, da zaradi telebanov ne bo zamere, v trenutni rimarski družbi sem itak edini predstavnik moškega spola, naj se torej predstavnice nežnejšega ne počutijo prizadete. Če se bo pa še kakšen pogumen možakar našel, pa mu bom vnaprej odvezo od telebanstva podelil.

Ob umiku pesniškega kralja Matjaža pod Peco, oziroma pod Pečje in ob senzacionalnem razmahu amaterskega rimarstva na prejšnjih dveh postih se mi zdi le pošteno in prav v ta namen odpreti nov post, kjer bo dovolj prostora za pesmice, rime, stihe, krščanske in poganske obrede vseh vrst in podobno. Še posebej, ker se je pojavilo kar nekaj “potepuških muc”, ki mislim da bi jim topel domek dobro del, seveda ob ostali, tukaj že “etablirani” srenji . seveda so tudi prozni prispevki dobrodošli , če , in kadar kdaj zmanjka inspiracije. Nad splošno moralo in politično korektnostjo pa bo seveda budno bdel vaš stric bed…, pardon, commonsense.

Začnimo , oziroma nadaljujmo torej z že začeto akcijo posvajanja anonimke a.k.a. porednice in kače boe konstruktor - ta mi je kot strojniku še posebno blizu .

Zdaj pa na delo, čeprav vem, da je “narabutano” sadje vedno slajše od ponujenega, hehe

P.S.”deal ” glede predzadnjega posta seveda še vedno velja, a ta bo najbrž preglednejši.

Preden začnem, naj pojasnim , predvsem prizadetim penzionistom, da v prejšnjem postu sam nikakor nisem imel namena rimariti v kalnem- kot se morda komu zdi- ampak, da sem se pač pustil zapeljati (saj vemo, volja je močna, meso pa šibko )dvema p(esm)ohotnima dekličema. Moral sem jima tudi obljubiti, da bom spet kaj o mačkah napisal.Torej:

Kot zloglasni mačkoljubec si ne morem kaj, da kadar sem na Floridi, ne bi obiskal Hemingwayeve nekdanje hiše v Key Westu– v njej je živel v tridesetih letih, preden je odšel na Kubo- v njej je napisal kar nekaj svojih knjig- Zbogom orožje, pa Sneg na Kilmanjaru, začel je Komu zvoni…..Mene pa predvsem zanima, kako gre njegovim mačkonom (no, njihovim potomcem), odkar sem jih zadnjič obiskal.

Seveda vsi vemo, kaj vse je Ernest bil – pisatelj, pustolovec, vojni dopisnik, športni ribič, žensk se ni branil, pijače še manj- in seveda tudi slaven lovec na veliko divjad. Sam lovstva ne maram, tudi lovcev ne, ampak tale Ernest me pa preseneča- velike živali je streljal in ubijal za šport, doma pa si je redil celo čredo domačih mačk, jih ljubil in razvajal .

Ta zgodba je posebej zanimiva zaradi enega ladijskega mačkona, belega samca z imenom Snowball, ki ga Hemingway leta 1935 dobil v dar od prijatelja, ladijskega kapitana. Snowball je imel genetsko napako (nekje sem našel tudi njeno latinsko ime, pa sem pozabil)- imel je namreč na vseh štirih tacah po en prst več kot navadni mački. Torej spredaj po šest, zadaj po pet prstov in krempljev. Ta deformacija je dedna, in mačkoljubec Ernest je Snowballu omogočil seksualno svobodo, o kakršni bi otroci cvetja iz 60-ih let samo sanjali. Tako si je vzgojil čredo domačih mačk , ki menda vse imajo ta gen, izrazi pa se menda le pri njih polovici.

Ta čreda (potomci) še danes živi na posestvu, ki je sedaj Hemingwayev muzej v Key Westu ,šteje pa kakšnih 50 do 60 živali, približno polovica naj bi imela te odvečne prste. Kadarkoli sem bil tam, jih sicer nisem videl kaj več kot polovico tega števila (druga polovica se- precej razumljivo- najbrž skriva pred nadležnimi turisti). Ko se bom naučil na ta blog limati fotografije, bom nekaj šestprstnih in tudi sicer zanimivih objavil.

********************

Naj pa odgovorim še tistim, ki mislijo, da so dvotedenske počitnice na Floridi nevemkakšen tajkunski luksus. Rekel bi tako, da če najdeš prave vire, se znajdeš, in znaš razmeroma skromno, vendar udobno tam potovati, da takšne počitnice za dve osebi s poletom vred ne stanejo kaj dosti več kot dvotedenske počitnice para , morda s pamžem ali dvema na Hrvaškem, ali drugje v Evropi. To velja še posebno, od kar je dolar na tako rekordno nizki ravni.

Florida se mi zdi imeniten prvi cilj za nekoga, ki bi želel prvič v živo spoznati vsaj en del Amerike. Življenje tam je že na prvi pogled preprosto in lahkotno ( morda zato, ker je prilagojeno tudi mnogim tam živečim penzionistom, hehe), k temu pripomore seveda odlična klima, posebno v tem času. Cene so med najnižjimi v ZDA, zanimivosti za obiskovalca pa je nešteto – od Epcot –a do vesoljskega centra Kennedy, parka Everglades, Disneya (kakor za koga) , otočja Keys, zgodovinskih zanimivosti, itd. Izogibati se je treba le Miamiju (vsaj delom mesta), in potovanju sredi poletja- vlaga in vročina sta lahko neznosni. (se pa seveda da preživeti tudi ves dopust v kakšnem klimatiziranem shopping mallu. Pri današnjih cenah in dolarju vsekakor, hehe.

Sem pa v zvezi s Florido morda nekoliko pristranski- neznansko mi je prirasla k srcu že pred nekaj leti, ko sem se s tako težkim srcem poslovil od službovanja, in si privoščil leto dni na krovu jadrnice, s katero sem obplul ameriško vzhodno obalo, zimo pa prebil kar na barki na Floridi in na sosednjih Bahamskih otokih. Je bila kar zanimiva dogodivščina, za veščega navtika ne kaj posebno nevarna ali pustolovska, zanimiva pa dovolj, da sem začel o njej pisati, pa mi je računalnik po kakšnih 100 straneh vse požrl. Potem pa sem ne le izgubil navdih, ampak se mi je pisanje za dolgo povsem zagravžalo. Zato zdaj raje pišem le še o penzionistih in o mačkah.

No, o penzionistih- parazitih na telesu mlade slovenske družbe je bilo že dovolj (in preveč) govora. Ali so prekleti zaradi parazitizma, ali zato, ker jih je ta družba preklela, bi se dalo debatirati.Slišali smo o perverzno premožnih in škrtih in premladih penzionistih- pa ne bi še enkrat o teoriji, ampak o pravkar (nenamerno izvedenem) družboslovnem eksperimentu.

V časopis smo dali oglas, da iščemo osebo za redno , a nezahtevno pomoč starejši, fizično oslabeli osebi. To je bilo prvič pred 8 leti- dobili smo dva odgovora, od katerih je eden- na srečo- prinesel še kar pravo osebo.

Drugič smo skoraj enak oglas oddali za objavo pred dnevi. Telefon je začel zvoniti ob pol sedmih in ni nehal do konca dneva. V prvem dnevu- čez 50 ponudb. od tega cca 80 % upokojenk, iz do 40 km oddaljenih krajev.

Posebej zanimivo: od tega je bilo cca 30 % bivših medicinskih ali sorodnih delavk (teh naj bi primanjkovalo) , po kratkem pogovoru sodeč nekaj predčasno (neprostovoljno) upokojenih, nekaj njih na čakanju ali podobno. Nekaj žensk celo z izobrazbo 7. stopnje. pa ena ali dve študentki in peščica gospa srednjih let. Če so tiste osebe bile “upokojene”, a vseeno lačne tudi “manjvrednega” dela- ali so krive one, ali sistem, ki na njihovem hrbtu popravlja statistiko?Ampak, to ni bistvo tega zapisa, bistvo je v primerjavi rezultatov “eksperimenta” pred 8 leti in danes.

Torej vsem ognjevitim “antipenzionistom” predlagam, da se malce zamislijo: kaj se je zgodilo v zadnjih 8 letih? Ali se ni -relativno na ostale- položaj penzionistov -sedaj tudi empirično dokazano- bistveno spremenil na slabše? Ali je torej parazitično, da upajo na to, da jim bodo njihove penzije omogočile Matildi vsaj kolikor toliko pokončno v oči pogledati?

že pred časom sem kot “moechtegern” Nostradamus napovedoval, da bodo po razglasitvi kosovske neodvisnosti srbi navalili in odcepili severne, srbske občine, predvsem mitrovico.

no, zaenkrat kaže, da sem se zmotil ( napačne napovedi so se dogajale tudi pravemu nostradamusu)- ali pa tudi ne. takrat namreč nisem niti pomislil na ruse. pravkaršnja ruska grožnja s silo pa mi daje misliti. zamislil sem si nov mogoč komplot med srbijo in rusijo, malo po že preizkušenem receptu, malo po novem.

kaj , če bi srbi na kosovu še kar nekaj časa rogovilili in podirali mejne prehode s srbijo? KFOR , če se nič posebnega ne zgodi, se bo s časom morda naveličal na novo jih postavljati.

med tem pa bi v beograd priletavala potniška letala, vsako s kakšnimi 200 ruskimi turisti z uniformami v prtljagi. v srbiji bi dobili še orožje in oklepnike (itak ruske izdelave), jih prebarvali v ruske barve, in se ene lepe noči pripeljejo čez mejne prehode s kosovom. tudi, če so ti zastraženi, si KFOR zajamčeno ne bo upal nanje streljati - tako kot si tudi takrat ni upal (že preizkušen recept!), ko so rusi pred zavezniki zavzeli prištinsko letališče.

osvoboditelji doživijo burno dobrodošlico srbskih domorodcev , ki jim nudijo tako “živi ščit”, kot tudi oskrbo z vsem potrebnim. zasedejo strateške točke v teh občinah, predvsem v mitrovici in na “meji” s kosovom, pod zaščito ruskih tankov pa razglasijo odcepitev od kosova.

kdo si bo upal proti njim kakšno silo uporabiti? jasno, nihče. diplomatske note, zasedanje VS, KFOR jih z ene strani blokira, srbija jih z druge oskrbuje. rezultat? pogajanja, pogajanja, pogajanja. na koncu pa najprej “avtonomija” pod rusko/srbsko zaščito , potem enkrat pa delitev kosova. rusi pa veliki zmagovalci - pravzaprav bi prvič zahodu vojaško pokazali hudiča, in se maščevali za kubanski raketni fiasko.

potem sem se pa ves prepoten zbudil….

P.S. po mojem skromnem mnenju je velikanska škoda, da se o delitvi po tej črti niso mogli dogovoriti za zeleno mizo. seveda to ne bi bilo ravno moralno, bilo pa bi pragmatično in smiselno- potem bi se vsi, ki so si zdaj v laseh lahko brez velike izgube “obraza” potegnili nazaj. kosovarji bi se (pod pritiskom zahoda in ob perspektivi mnogo manj problematične in za upravljanje enostavnejše države)najbrž prej ali slej strinjali, a srbi so- kot vedno- hoteli le vse ali nič.pravzaprav le vse. škoda. ker tako se bo problem vlekel še desetletja.

Pred dnevi se je na enem od blogov, imenujmo ga Ramona Sobolj, odvijala debata, ki se je začela z vzroki in krivdo za suhost ameriških študentk.(nihče ni pomislil,da je to morda le zato,ker morebiti pretirano uporabljajo always ali podobne dokazano suhost povzročajoče izdelke)

Ki pa se je kmalu izrodila v debato o zavrženosti ameriške, pa tudi vsakršne druge materialistične, kapitalistične , tekmovalne ali drugače sprevržene mentalitete. Padlo je ime noama chomskega, ob čemer bi očitno -po tukaj edino zveličavnih »intelektualnih« mnenjih -vsaka debata morala s strahospoštovanjem obmolčati, pasti na kolena in trkati s čelom ob tla.

Tako, da sem se odločil, »urbi et orbi« v morebitno debato predložiti temo o tem, kako si sami pri sebi kategoriziramo znane osebnosti, in kako to vpliva na naša nadaljnja politična in družbena prepričanja. Tej ali drugi ideologiji podvrženi so si ta mnenja že zdavnaj ustvarili, oziroma so jim jih ustvarili njihovi ideološki vodje, morda pa le obstaja segment populacije, ki si – tako kot jaz- mnenje ustvarja od primera do primera.

Sam sem si ustvaril lasten , provizoričen sistem ocenjevanja: tisto kar o neki javni osebi vem, si od oka razdelim procentualno na pozitivno, negativno ali nevtralno (sem spada tudi »nekoristno«, »neškodljivo«, ali »nerazumljivo« ). Tiste ki jih ocenim z več kot 2/3 pozitivno, imam za pozitivce, tiste z 2/3 negativno za negativce, tiste okoli 50:50 pa za nevtralce, in o njih kaj dosti ne razmišljam. V nobenem primeru pa si nikomur, tudi če sem ga ocenil 100% pozitivno, ne predam, ali prodam z dušo in telesom. Končno v svojih sodbah morda niti jaz nisem nezmotljiv.

Ker je to nekako v modi, si bom izbral po svoji presoji trojico (ne nujno najpomembnejših, ampak tistih, ki mi pravkar pridejo na misel) negativcev , pozitivcev, in pomembnejših »nevtralcev« iz sedanjosti in bližnje polpreteklosti .tudi vrstni red je »random« .Če se komu ljubi, komentirajte, ali predložite še svoje kandidate v debato.

NEG :

1.) ker je že bil omenjen, chomsky. Pravijo, da je genialen jezikoslovec. Naj mu bo. 30 %. Vse ostalo pa je skrajnolevičarsko, skrajno demagoško agitiranje, brezpogojno podpira vsakogar, ki ima kaj proti ameriki, zahodu, izraelu- tudi, če je treba zanikati holokavst , pol potov genocid v kambodži ali islamski terorizem. Pravkar prebiram njegovo knjigo o novi hladni vojni, bere se kot najcenenejša stalinistična propaganda, ali, če hočete, rosenbergova (hitlerjev ideološki guru) protižidovska propaganda iz 20-ih in 30-ih let. Človeka kar srh spreletava.

70% negativnen, ker svoj intelektualni image vnovčuje kot guru in ideološki vodja vsega svetovnega antiamerikanizma, antikapitalizma in vsega drugega anti establishmentskega. Če ne bi bilo nevarnosti, da s tem navdihuje tudi simpatizerstvo do islamskega in drugačnega terorizma, največje današnje nevarnosti za civilizacijo, bi ga odpisal kot nenevarnega.

2.) george w. bush. Po nesrečnem spletu okoliščin je kot puppet v rokah dveh zdolgočasenih penzionistov, r. cheneya in d. rumsfelda, ob asistenci politično nesposobnega protikandidata a. gora postal predsednik, ob asistenci bin ladna pa še drugič. Brez dvoma bo prišel v zgodovino kot najslabši in najkatastrofalnejši predsednik v ameriški zgodovini. (no, vsaj do morebitnega predsedovanja hillary clinton )

ne le, ker mislim, da je manj inteligenten od fikusa v svoji pisarni, ampak, ker je uspel- sicer pod vplivom svojih dveh, že omenjenih mentorjev, zavoziti že sicer sporno iraško avanturo, in največji finančni državni surplus spremeniti v največji deficit.in zapraviti ameriški mednarodni ugled, ki ga je predhodnik clinton z akcijami na balkanu ravno uspel nekoliko utrditi.

3.)Kardinal (takrat nadškof) rode- v času ,ko je slovenija imela enkratno priložnost urediti svoj odnos do preteklosti in se dogovoriti o evropsko civilizirani poti skozi tranzicijo, je s svojo demagoško radikalnostjo torpediral vsak poskus sprave, znova postavil fronto proti že zdavnaj poraženem in izginulem komunizmu, in povzročil nov razkol, ki bo očitno trajal še desetletja.za ceno politične, in posredno tudi siceršnje evropeizacije in uspešnosti države.

POZ :

1. france bučar. Starejši gospod, to je pri njegovih novejših nastopih včasih treba upoštevati, ampak je vendar pri ustanavljanju nove države s svojim ugledom , vplivom in izkušnjami pomagal preprečiti najhujše ekscese novokomponiranih osamosvojiteljev, da država ni postala povsem brezpravna štala po vzgledu drugih ex-komunističnih držav. Zamerim pa mu, da ni premogel dovolj skromnosti, da bi pri svojem ustvarjanju nove ustave (vsaj vodilne vloge pri tem) predvidel, da se v nekaj tednih ali mesecih ne da predvideti vsega, kar se bo v tranziciji še dogajalo. Za primer, ameriški očetje države so svoj čas sprejeli ustavo v le 7 členih, vedoč, da zaenkrat potrebujejo le temeljna vodila. »bučarjeva« ustava je imela kakšnih 170 členov, mnogo njih v nasprotju z drugimi iz istega gnezda. No, nihče ni popoln.

1. ata bush ( george herbert walker ). Gotovo mednarodnopolitično najizkušenješi ameriški predsednik. Znal je dirigirati prehod ameriške politike od precej čudaške (v zadnjem času)reaganove vladavine, postaviti temelje za gospodarski vzpon (sadove je podedoval njegov naslednik clinton), zmagal je v nesporno pravični vojni s sadamom, in, bil je skozi in skozi pravi gentleman.zakaj je izgubil ponovno izvolitev, bo za vedno ostala uganka. Jaz mislim, da je mislil, da je na smrt bolan, potem ko je pri sushi kosilu pokozlal japonskega premierja.

1. pripravite se: dimitrij rupel . v nobeni drugi vlogi, razen zunanjega ministra , ga ne bi maral. Ampak, šef diplomacije je paradni primer »civil servanta«- služabnika države, oziroma vlade. (se spomnimo angleške serije »yes, minister«, in »yes, prime minister«?) ni njegova naloga imeti načelnega mnenja- on po definiciji mora zastopati mnenja svojega delodajalca. To vlogo je odlično odigral ob osamosvojitvi, pri vstopu v EU in NATO (za oboje je imel ne le delodajalčev, ampak tudi referendumski mandat). Da je »prestopal«, je za pojmovanje vloge »civil servanta« povsem normalno. Da bi le v bodoče državni uradniki znali delovati predvsem v interesu države (no v ruplovem primeru žal seveda tudi lastnega ega, to je tistih njegovih minus 30%), in ne svoje politične opcije,to lahko le upamo.

NEVTRALNI:

Tu bi zaenkrat omenil le j. pučnika . pa še to le zato, ker ga v zadnjem času desničarji na oblasti tako forsirajo.meni se zdi precej nepomemben, kot disident je kritiziral kmetijsko politiko, no, in?

V osamosvojitveni zgodbi je posodil svoje ime pomladanskim osamosvojiteljem, ker so pač potrebovali nekoga, ki ni bil, kakor večina njih, svoj čas vnet partijski funkcionar.tudi prav. Ok, 50 pozitivnih procentov.

Negativnih 50% pa dobi zaradi svoje ( osebnostno sicer razumljive) zagrenjenosti in revanšizma, predvsem pa zahteve po lustraciji naslednikov tistih, ki so mu kdaj naredili krivico. To ni ravno državniško, in prav zaradi tega ga najbrž tudi njegovi najvnetejši pristaši niso mogli postaviti na politično odgovorno mesto . na srečo, sicer bi ugled slovenije kot države, ki je bila v vseh pogledih mnogo pred državami, ki so se komaj izluščile izpod sovjetskega jarma, bil precej omajan.

P.S. če dobim kakšno dobro ponudbo za zamenjavo, se ruplu tudi odpovem.