commonsense

Ne, nimam namena pisati o kakšnih gatah, ampak, če se bo iz projekta, o katerm je govora (TEŠ 6) v zvezi s komercialno izpeljavo in ceno izcimil kakšen “kao” Watergate ali Patriagate škandal, ne bom prav nič presenečen . Cena, ki jo omenjajo, je zelo razkošna, in daje povod za marsikatere sume, a nujno je poznati natančen obseg posla, in primerjati jabolka z jabolkami. No, čas, in najbrž kakšna revizija, bo pokazal svoje.

Sem pa od komentatorja po imenu Bimbo (?????) na enem drugem svojem zapisu dobil naslednji komentar:

******

“Commonsense, pri Pavlu in na Razgledih sem opazil komentarje na temo TEŠ in energetike na sploh. Pri Pavlu se nekako ne znajdem in nisem znal pustiti komentarja, zato sem prišel sem. Zanima me, ali lahko tukaj pričakujemo kakšen tehten prispevek o energetskih dilemah, težavah s TEŠ in JEK? Menim, da bi moralo nekaj zdrave pameti skupaj z dolgoletnimi izkušnjami iz energetike dati zelo zanimiv rezultat. Upam in želim si tako.Pa še eno mikro vprašanje povezano z obetanim naglim razmahom električnih avtomobilov v prihodnjih letih: kaj se zgodi z električno energijo v nočnih urah, ko naj bi bila poraba manjša in za koliko se zares zmanjša? Lahko ponoči omejijo proizvodnjo (kako?), jo prodajo drugam, ali gre v nič? Težko namreč verjamem, da bi bilo ponoči na voljo toliko odvečne električne energije, da bi z njo napolnili vse baterije električnih avtomobilov.
Hvala za morebitne odgovore in lep pozdrav. Bimbo.”

********

No, tole bo najbrž malo daljše kot je moja navada. V zadnjem času je na blogovju in v časopisju najti kup komentarjev o aktualnem projektu TEŠ 6 ( vzpodbudil, ali podžgal jih je menda s svojim TV nastopom  predvsem bivši minister Kopač), večina je negativnih, a prav ti so najbolj amatersko napisani, nihče se ne ukvarja z dejstvi, če že, pa s tendenciozno izbranimi, vsi pa so polni imenitnih idej , kaj vse bi naredili oni , a ti spiski želja navadno niti na prvi pogled ne zdržijo niti najpovršnejše tehnične ali ekonomske , še manj pa zdravopametne analize . Nemogoče je tudi prezreti pogoste politične in ideološke podtone, ki pa ob pomanjkanju poznavanja ( ali zavestnega ignoriranja)  stroke zvenijo še toliko bolj patetično. Bom pa  za začetek vsaj sam prostodušno priznal, da moji energetski dnevi ležijo več kot desetletje nazaj, a vseeno še vedno vem dovolj, da me je težko žejnega čez vodo peljati.

Z zdravopametnega stališča je zadeva precej preprosta:  premogovna elektrarna Šoštanj  trenutno zadovoljuje približno tretjino potreb v državi. Skoraj 2/3 , če ne kar vso to kapaciteto moramo zaradi zastarelosti in okoljske (okolijske?  :)  ) nesprejemljivosti v nekaj letih zapreti. Še nekaj drugih elektrarn pa prej ali slej tudi. Kaj torej storiti?

1)  Nič. Zmanjšati porabo. No, če torej zmanjšamo proizvodnjo le za tisti 2/3 ene tretjine, je to kakšnih 20 %  prisilnega zmanjšanja porabe.  Koliko je to izvedljivo? Povejte, kaj bi rekli, če bi vam nekdo kar tako za 20 ali 30 % zmanjšal plačo, češ, saj se da tudi skromneje živeti. Ali je že kdo poskusil iztisnjeno zobno pasto nazaj v tubo spravljati? Ta argument je podoben tistemu, da bomo rešili vse svetovne probleme, če se bomo le vsi  med seboj dovolj radi imeli.

2) Vetrne in sončne elektrarne. V naših geografskih in podnebnih razmerah? Naravnost šokiran sem bil nad Kopačevo samohvalo, da  po njegovem ministrovanju na leto gre 70 miljonov € za subvencioniranje te šare. Če hočem biti malo zloben, bi rekel, da bi ta denar bolje bilo nameniti provizijam in podkupninam, bi na koncu vsaj nekaj uporabnega dobili ( čeprav pri patriah ni bilo čisto tako). Kaj pa, ko bo - kot upamo- naše gospodarstvo prej ali slej spet “zalaufalo”- ali bo delovalo le, ko bo pihal veter in sijalo sonce?

3) Plinske turbine , ljubljenčki nestrokovnih komentatorjev. Relativno poceni, hitro postavljene- mana z neba? Zelo dobre v kombiniranem( plinsko- parnem) ciklu( ki pa ni več tako poceni in preprost), še posebno v kogeneraciji (toplarna) in v industrijskih aplikacijah- ampak to so že lokalni projekti, ne ravno primerni za bazno oskrbo na državni ravni. Ali bi zaupali železniškemu sistemu, ki bi ga organizirali posamezni kolodvori namesto države?

Ampak: obratovalni stroški (cena plina)  so lahko kar nekajkrat višji kot pri domačem premogu. Cena  in zanesljivost preskrbe z energijo sta prav lahko usodni za uspešnost, celo za preživetje gospodarstva, pa seveda tudi za standard prebivalstva. O negotovosti  preskrbe s plinom zaradi zdaj že precej očitno izsiljevalske ruske plinske politike najbrž ni treba izgubljati besed. Mnogo preveč  jajc v isto košaro, in to rusko. njet, spasiba.

4) Zgraditi JEK2. To možnost (sicer bolj na koncu) nekateri od omenjenih kritikasterjev omenjajo- a sem sedaj prepričan, da v naših razmerah nismo sposobni projekta ne politično, ne finančno, predvsem pa  ne pravočasno izvesti. Tudi je cca 1500 MW za nas le prevelik zalogaj, a je to pač dandanes standard jedrske industrije.

5) Čeprav sem sam - predvsem dolgoročno- absoluten zagovornik jedrske opcije ( s tem, in s plinskimi turbinami sem se svoj čas največ ukvarjal), se s TEŠ6 , pa čeprav je res neke vrste “mašilo”, preprosto moram strinjati. Tako se bo zmanjšala  poraba goriva v Šoštanju - ob enaki proizvodnji- za cca 35 %, izpusti CO2 prav tako, ostalo umazanijo pa skoraj povsem odstranijo moderne ( in drage) prečiščevalne naprave. In tako bomo vsaj lahko ob električnih žarnicah , ne ob svečah, naslednjih 10-20 let prebirali, zakaj  JEK2 ne znamo ali ne zmoremo zgraditi.

6) Čakati, da bo čudodelka V. iz naših logov in blogov , s pomočjo bodoče predsednice države odkrila in objavila način, kako črpati energijo neposredno iz Kozmosa. To bo to.

Aha, še vprašanja iz komentarja: nihanja v porabi električne energije za sodobne sisteme niso problem, posebno ,če so le kolikor toliko predvidljiva. V določeni meri se da zmanjšati moč delujočih turbogeneratorjev- a navadno za ceno slabšega izkoristka. Po potrebi se nekatere kapacitete lahko tudi zaustavijo in znova zaženejo, a tudi to, predvsem pri parnih turbinah in kotlih ni tako preprosto, predvsem pa je prepočasno. Pri plinskih turbinah to ni problem, a kaj, ko je obratovanje toliko dražje. Huje je seveda, če velika nihanja, preobremenitve ali izpad večjih enot niso predvidljiva, za to obstajajo rezervne kapacitete ( n.pr.plinske turbine brestanica) ali možnost preklopa na uvoz elektrike( če obstajo primerne povezave). Koristne so seveda tudi črpalne hidrocentrale, ki ob zmanjšani porabi črpajo vodo »v hrib« ( v akumulacijske rezervoarje), in jo po potrebi spet spuščajo skozi turbine, a kaj, ko jih ne moreš postaviti kar kjerkoli.

Ja, električni avtomobili: zanimivo, da so največji kritiki novih elektrarn pogosto tudi največji zagovorniki električnih avtomobilov ( ali vsaj nasprotniki bencinskih) . Zelo verjetno je, da bo polnjenje električnih avtomobilov čez 20 let  povsem aktualen in akuten problem. Najbrž pa že kar precej prej. Če se komu ljubi, naj izračuna koliko energije v obliki naftnih derivatov pokurijo na leto vsi avtomobili na naših cestah, in to preračuna v KWh, nato pa te v potrebne megavate proizvodnih kapacitet. Meni se podatkov iskati in računati ne ljubi, zdi se mi pa, da takrat najbrž tudi JEK2 ne bi več bil kaj dosti prevelik.

sem izbrisal, če se kdo sprašuje. po prejšnjih izkušnjah takrat, ko se pojavijo komentatorji, ki ne znajo drugače kot da napadajo ad personam, debate nima več smisla nadaljevati, niti je puščati odprte. se pardoniram tistim, ki jih to ne zadeva.

Včeraj sem napisal en prav kratek, a ogorčen zapis o najnovejšem škandalu na Delovi prvi strani. Kasneje se mi kot tak celo samemu ni zdel kaj posebno smiseln, nekako tako, kot če bi se po razkritju Fritzlovih nečednosti na dolgo in široko razpisal o tem, kako sprevržen možakar da je ta Fritzl- saj v obeh primerih dejstva govorijo sama zase. Kadar sem kdaj napisal kaj, kar se mi naslednji dan samemu ni zdelo preveč smiselno, sem zadevo kar nekajkrat enostavno zbrisal, neke vrste samocenzura pač.

Tokrat pa se mi zdi vredno zgodbo nadaljevati, predvsem, ker sem opazil, da je očitno novinarska srenja iz obžalovanja vredne stanovske solidarnosti strnila vrste in se s škandalom noče ukvarjati, v upanju, da bo itak kmalu šel v pozabo . Saj ta fenomen ( vrana vrani oči ne izkljuje, roka pa roko umiva) poznamo tudi pri različnih zbornicah, zdravniški, odvetniški, notarski, zakaj bi društvo ( tega imam namreč na sumu) novinarjev bilo kaj drugačno, pa seveda tudi ne prvič. Tudi Delov odgovorni urednik se je v današnjem Delu brezpogojno postavil za svojega novinarja in za njegovo kršenje najosnovnejšega novinarskega kodeksa in splošne poklicne morale.

Da gre za prav to, seveda ni nobenega dvoma- novinar Karba je sam naslednji dan v svojem »pojasnilu« priznal dobesedno tole, citiram :

» Res je, da smo se z glavnim finskim preiskovalcem Bjoerkvistom in njegovim sodelavcem, glavnim zasliševalcem osumljenih, pogovarjali off the record, torej neformalno, vendar smo za našo zgodbo ključne momente pogovora med nami in kriminalistoma na lastno odgovornost in zaradi razgrnitve zgodbe objavili«.

Težko verjamem, da mladi novinar ne zna dovolj dobro angleško, da ne bi vedel, da »off the record« ne pomeni le »neformalno«, ampak predvsem »zaupno« in seveda » ni za objavo«. (“Off-the-record”: the information is provided to inform a decision or provide a confidential explanation, not for publication).Gre torej za kar najnesramnejšo zlorabo zaupanja, ki si jo v medijskem svetu lahko predstavljamo.

Kako bi bilo, če bi na primer izvedeli, da vam je zdravnik med operacijo slepega črevesa -seveda brez vaše vednosti -odstranil še ledvico, jo prodal na črnem trgu, potem pa rekel, da morda ni dobro razumel zdravniškega kodeksa, ali pa da je to pač storil zaradi splošnega interesa, saj bo ledvica nekomu brez dvoma koristila?

Tako nekako se najbrž počuti finski kriminalist- a za razliko od vas, ima- kot precej pomemben predstavnik v Evropi nadvse ugledne finske državne administracije veliko možnosti, slovenski »elitni« dnevnik očrniti po vsej Evropi, pa i šire. Prepričan sem, da bo Delo zelo dolgo na »neformalni« (če parafraziram Karbo) črni listi časopisov, ki jim noben resen politik ali funkcionar ne bo več zaupal. To pa pomeni, da bo raven Delovega raziskovalnega novinarstva padla na tisto, ki mora živeti le od informacij, ki jih dobiva na uradnih tiskovkah, ali pa jih pridobiva na način, kot jih pridobivajo drugi rumeni tabloidi, kamor se Delo očitno po novem poskuša umeščati. Najbrž ne  bi škodilo zaposliti še kakšne Ane Jud, ki se menda na te zadeve še posebno dobro spozna. IMHO. Prva kazen bo, ko se bo zadeva Patria razvozlavala, da bodo pri Delu prisiljeni prepisovati iz drugih medijev, ali kar fabulirati, saj od neposrednih virov ne bodo več dobili niti za figo vredne informacije. Prav jim bo.

Odgovorni urednik, Košir je v današnjem Delu klobasal o nadvse pomembni in originalni zgodbi, ki da je vredna vsakršne žrtve, tudi žrtvovanja poklicne in moralne odgovornosti. Ma kakšna originalna zgodba- že ob izbruhu afere smo se blogarski komentatorji ( vsaj tisti, ki smo debatirali na Blitzevem blogu) več ali manj strinjali, da JJ najbrž res ni prejemal denarja, in da je denar , če že, najbrž šel v kakšne strankarske namene. In kaj je ta Karba novega povedal? Nič, saj dokazov še vedno nobenih ni navedel, le nekaj informacij, ki jih je-očitno s prevaro, oziroma prelomljeno obljubo- pridobil od zavedenega Finca. Ponavljal je stare čveke, in njegov urednik je zadevo napihnil, saj je zadnjič (ob izbruhu afere) pač bolj ta kratko potegnil. Beda, beda.

Zakaj me ta zadeva tako prizadeva? Ker me na Delo veže kar nekaj stvari: kot študent sem kar nekaj časa sodeloval pri eni Delovih publikacij (pa ne pri Jani, hehe)- sicer kot zunanji sodelavec, a sem vseeno precej od blizu spoznal novinarsko in uredniško delo. ( Spomnim se, da me je pri tej novinarski srenji še posebno fascinirala naravnost neverjetna kapaciteta za konzumiranje tekočih ogljikovodikov, pa vseeno- in obenem- tudi za resno novinarsko delo. Morda se danes konzumira kaj drugega, pa je zato resnega novinarstva toliko manj )

Kasneje, še vedno v svinčenih časih, tudi, ko nisem več živel v Sloveniji, sem jo pa zelo pogosto obiskoval, sem se vedno zanesel na Delo, da se oskrbim z aktualnimi informacijami- tudi če je bilo potrebno brati med vrsticami- v takšnem pisanju je Delo med jugodnevniki bilo pravi mojster, pa naj se sedaj takratni akterji še tako kregajo, kdo da je bil pravi »disident«, in kdo ne.

Svojemu časopisu sem bil dolgo pripravljen marsikaj odpustiti- včasih le z nasmehom, ali s pomilovanjem, kot na primer ob Meršolovi bebasti samopromociji ( hoja po robu), ali v zadnjem času, ko uredniki ob ameriških predsedniških volitvah na prvi strani pompozno objavljajo, katerega kandidata Delo podpira ( vidla žaba kako konja kuju, pa i sama digla nogu press). Kdo za vraga pa njih šljivi, za božjo voljo!

Resneje zaskrbljen sem bil, ko je pod Janševo in Slivnikovo taktirko nekaj časa Delo bilo precej bolj režimsko trobilo, kot v omenjenih svinčenih časih. Danes me skrbi včasih pretirano levičarjenje, (čeprav ne bi rekel, da ravno režimsko usmerjeno, Pahorju ne ostajajo nič dolžni)- na primer poročanje z bližnjevzhodnih žarišč zveni mnogo bolj kot kakšna Al Jazeera, ali Hezbollah News ( če kaj takega obstaja), kot pa kao svetovljanski osrednji slovenski dnevnik.

Mera pa se mi napolni, ko vidim , kako ta dnevnik postaja vedno bolj rumen, kakšno bedno novinarstvo se tam šopiri, in kako so novinarji in uredniki za neko kvazi novico pripravljeni žrtvovati tudi svojo dušo ( te se mi ne zdi tako škoda) , predvsem pa novinarsko moralo , odgovornost in poštenje. In , kar je najhuje, ugled svojega časopisa. Da o ugledu slovenskega novinarstva pred evropsko javnostjo ne govorimo.

Ker sem po naravi optimist, upam, da jih bo medijski trg sam kaznoval (saj s to usmeritvijo vendar sami sebi, oziroma svoji lastni bolj rumeni publikaciji, Novicam, v zelje hodijo. Rekel bi, da je vprašanje časa, ko se bodo tega zavedli tudi lastniki, in primerno ukrepali). Do takrat pa bom potrpežljiv, za podlogo pri rezanju zelenjave bo še nekaj časa kar v redu.

P.S. očitno sem Koširja na TV zamudil. po opisih pri jenšterleju sem res zamudil nekaj imenitnega. me lahko kdo malo prosvetli??

nisem prepričan, da si bo DELO po tem škandalu ( včerajšnja naslovnica o patrii) v doglednem času sploh lahko opomoglo. takšnega škandala na prvi strani časopisa še nikjer in nikoli v mainstream tisku še nisem zasledil, pa že dolgo vse mogoče svetovne časopise prebiram.

saj ne gre za vsebino članka, z njo bi se najbrž kar strinjal, ampak pogoj “off the record” je sveta mantra, ki jo resni novinarji absolutno morajo spoštovati- kršenje tega pravila je nekaj nepredstavljivega. problem je seveda ta, da se je novinar pri off the record intervjuju predstavil kot sodelavec resnega časopisa- če bi se predstavil kot novinar kakšnega “direkta”, ali česarkoli že, takšnega razgovora seveda ne bi dobil.

škodo bi se morda dalo nekoliko omejiti le s takojšnjo odpovedjo novinarju  in odstopu odgovornega urednika (saj zakaj pa je  “odgovorni”? ) . pa se to najbrž ne bo zgodilo, dokler se ne bo moralo- za ugled časopisa bo takrat prepozno.

žalujoč ostal, do sedaj zvest bralec,

commonsense

Pazljivo zasledujem vsa pozitivna gibanja v naši državi, še posebno na področju človekovih pravic. Nemalo sem razočaran, da se z odkrivanjem novih in novih, ki jih je treba zaščititi, ukvarja le ustavno sodišče ( ker ima pač čas- njihovi zaostanki so za nekaj let manjši kot na navadnih sodiščih) , pa kakšna ministrica, ki rada na parade hodi in odškodnine deli, širša javnost pa mirno stoji ob strani, ko se teptajo pravice še neštetih drugih skupin.

Naj zaenkrat omenim samo eno- onaniste -na to misel me je napeljal en politično angažiran blogerski kolega, ki se je v splošno dobro in v interesu širjenja človekovih pravic topogledno tudi razgalil- svaka mu čast!

Ker se vedno na stran ponižanih , razžaljenih in razgaljenih postavljam, sem se odločil v tej zvezi ustavnemu sodišču in angažiranim politikom javno postaviti nekaj pertinentnih vprašanj:

-zakaj onanisti in onanistke, ne glede na spol, ne morejo zakonsko registrirati svojih skupnosti, s socialnimi in dedovalnimi pravicami ter posvajanjem otrok, tako kot druge manjšinjske spolne skupine ( s tem, da je vprašanje manjšinjskosti v tem primeru itak še potrebno uradno ugotoviti (predlagam referendumsko opredelitev) ?

-ker za onanijo ni nujno potrebno določeno število udeležencev, bi morali zahtevati tudi uradne zakonske zveze poleg dveh tudi treh ali večih onanistov, vprašanje, ali se lahko sam s sabo poroči tudi le en onanist, pa je treba prepustiti ustavnemu sodišču.

-kako pred sodišči uradno in konkretno ugotavljati pripadnost tej ogroženi skupini- ta vidik je pri sedanji zakonodaji o spolnih manjšinah povsem zanemarjen, bil bi pa zanimiv.

-kako preprečiti, da bi v primeru ugodne rešitve tega problema kakšna druga vlada na mesto direktorja za onanistične zadeve provokativno imenovala kakšnega zapriseženega fornikatorja?

Kar zadeva vprašanje posvajanja in rejništva otrok, bi imela takšna ureditev , ob temeljiti domači vzgoji ,tudi povsem konkretne prednosti za zdravje in dobro počutje teh otrok. Tudi problem vse agresivnejših otrok bi se s takšno vzgojo in primerno vadbo dalo nekoliko omiliti.

Upam, da sem s tem prispevkom proti onanofobiji storil nekaj narodotvornega , in da mi bodo bodoči rodovi (ooops, saj vem , kakšen zlobnež me bo vprašal, od kod le, ampak na hudobne kritike sem že navajen) še hvaležni.

še en spomin na jadranske počitnice:

ko sva nekoč čakala na trajekt na otok Pašman, sem pred kavarnico v pristanišču opazil cvetlična korita, okrašena z reliefom, najbrž posnetim s kakšne posebno slavne antične (ali morda srednjeveške? ) zgradbe ali umetnine. očitno prikazuje idilično življenje v tistih časih, srečne ljudi, ki obirajo trto, prešajo grozdje, gojijo ovce…

ker so me takšne stvari vedno zanimale, sem si relief šel ogledat malce bolj od blizu:

pa je nekaj vzbudilo mojo pozornost…

ojej, ojej, ali prav vidim?

pa so se pri nas ljudje nekaj zaradi ene navadne parade razburjali !!

evo, čeprav vem, da na tem blogu ni praktično nobenih navtično zainteresiranih, zato pa toliko več tistih, ki bi me zaradi mojega penzionizma živega požrli, naj pokažem, da se do penzionističnih užitkov najbolje s trdim delom pride ( prosim, nobenih seksističnih komentarjev, drage gospe).

na prvi sliki je moja JAHTA, ki sem jo pred nekaj leti v kakšnih 14 dnevih na lastnem balkonu povsem sam iz vezanih plošč zgradil, oziroma zlepil (nobenih vijakov, žebljev ali podobne šare). predstavljam si, da bi jo dva mizarsko šolana dedca lahko zgradila v enem samem vikendu, k materialnim stroškom bi v tem primeru bilo potrebno prišteti še kakšno dodatno kišto piva, pa tudi preklinjanja bi najbrž bilo manj.

z JAHTO sem zelo zadovoljen, je tudi zelo popularna, vse mogoče druge ladje me kar zasledujejo in jo hočejo fotografirati in želijo vedeti, čemu kolesa na premcu (no, vam bralcem zaupam, da za lažje manevriranje od prikolice do vode ).

kot se za pravo tajkunsko jahto spodobi, mora seveda imeti tudi pomožni čoln, tega vidite na drugi slikici. v glavnem služi transportu gospe commonsense, in seveda kišt s pivom.

kot zaprisežen pravičnik in zagovornik enakih pravic za vse, ZAHTEVAM zakonsko ureditev, kjer bomo tudi moški ljubitelji skupinske konzumacije piva , in dame, ki večino dneva v svoji družbi preživljajo ob kavici, pred zakonom enaki!!!!

zahtevamo, da vsak član pivske druščine, in vsaka članica kofetarskega krožka ima pravico do skupinskih davčnih olajšav, socialnih podpor, pravice do dedovanja po članih skupinein posvajanja otrok( tako kot zahtevajo druge manjšinske skupine naše družbe) - jim je narava pač podelila nagnjenje do piva in do cafe latte. ne mi reči, da bodo morebitni posvojenci nujno zapadali nave denim ,a vendar od narave danim navadam- to je že xy-fobija. sramujte se!

P.S. odločno tudi zahtevamo , da tudi na vse naše prireditve in parade obvezno prihaja ministrica s svojimi policisti.s tem, da si ministrico že v naprej rezerviramo pivski bratje- kofetarce pa, kar se nas tiče, lahko imajo vse tiste čedne policiste.

Ker sem velik domoljubec, si s posebnim zanimanjem ogledujem televizijske prenose državnih proslav. O eni sem pred časom že pisal, tokratna pa mi je zaradi izrazite simbolike bila še posebno všeč.

Najprej je močan vtis name naredila scena- tisti ogromni Green Monster ob odru je gotovo simboliziral trenutno gospodarsko krizo. Ta je najbrž tudi razlog, zakaj je umetniški program- razen dveh ali treh točk bil izrazito otožen. Med izjemami je sicer bila maturantska himna »gaudeamus igitur«, a že naslednja točka je s svojo precej pogrebno glasbo očitno navezovala na vrstico iz prve točke, » nos habebit humus«. Tudi v tretji točki so na oder privlekli nekaj, kar je najprej spominjalo na nekakšno trugo (potem pa se je pokazalo, da gre pravzaprav za nekakšno pasjo uto). najbrž spet simbolika, pripravite se na “vita cane” (pasje življenje). Zelo vzpodbudno.

Posebno všeč mi je bila simbolika, spretno vezana na kolobocije s hrvaško- hrvatje se bodo resno zamislili nad tem, da je z orožjem nastopila celotna slovenska vojska ( tako velike častne čete nisem videl še na nobeni proslavi mnogo večjih držav), pa nad tistimi tremi NLP-ji, ki so se pojavili na nočnem nebu, pa nad pesmico, ki govori o »sabljici opasani« (al me boš še rada imela). Kot navdušenemu militaristu ( no, vsaj vojne knjige in filme kar požiram) mi je kar srčece zaigralo. Tista vrstica o »premajhni kajžici« pa se je najbrž spet na krizo nanašala.(razen, če je v pesmi šlo za namigovanje, da je pri mladem vojaku kaj drugega premajhno, hehe.)

Kar mi je sicer še bilo posebno všeč - to, da častna četa več ne nosi rjavih srajc, pa predsednikov govor, kjer nam je do najmanjših podrobnosti dal navodila za nadaljnje življenje, pa tista samohraniteljska družinica z bežigrada , ki je očitno napovedovala trende v prihodnosti, pa gospa Correga, oblečena v (menda tudi Hraniteljsko) obleko iz Vojne Zvezd, pa še kaj.

Kaj sem pogrešal? Angleško kraljico, da bi jo predsednik lahko malce pobožal, pa gospo Ksenijo, da bi ( kot enkrat zadnjič) prva slovesno pregledala častno četo, pa četvorko, ki bi jo predstavniki vlade morali zaplesati po maturantski himni. In , ker so napovedali, da bo program zadovoljil vse okuse, seveda - in predvsem- Damjana Murka.

z gospo CS sva ravnokar na navtičnem dopustu med dalmatinskimi otoki. ko sva pred slabim tednom prispela, sva seveda takoj šla na škampe. mnjam, mnjam. prijazni hrvati so nama tudi z veseljem prodali nekakšen internet  ključek, s katerim lahko internetam tudi na plovbi med otoki. super zadeva.

a glej ga zlomka, predvčerajšnjim me je začelo zbadati tam, kjer mislim, da je  moj slepič. ( ne kača, tista je nekje zraven, hehe) ( picajzlarjem naj povem, da vem, da slepič ni kača, pa vseeno). no, pa sem poklical svojega družinskega zdravnika, ki je rekel, da si moram izmeriti temperaturo pod pazduho in, khm, v rektumu- in če je razlika več kot ena stopinja (in tudi je), potem je najbrž res slepič, in na sumu imam seveda enega tistih škampov( oziroma kakšen nejgov sestavni del), ki najbrž sumi, da bo ollie rehn morda zares upošteval slovenske amandmaje .

tako, da sedaj z maksimalno hitrostjo plujeva nazaj proti marini- do tja imava še nekaj ur, potem pa naravnost domov. do poznega večera bova že tam. razmišljam, če je to sploh pametno, saj bom tam (če se sum potrdi) najbrž končal v slavni mariborski univerzitetni kliniki. ne vem, če ne bi bilo bolje svoje blogarske kariere kar tukaj končati, me vsaj po časopisih in sodiščih ne bodo vlačili.

če bom pa  moral že kar tu na hrvaškem na kakšen (plačan) poseg, pa bom račun kar našemu zunanjemu ministru poslal. kaj pa si misli, da se gre. s totimi tu se ja ni za hecat, očitno.

naj mi bralci ne zamerite, če vam to pišem s termometrom v riti, zdravnike je vendar treba do črke ubogati.