commonsense

Moj novi blog.siol.net blog

ptičja gripa in druge neumnosti

Objavil commonsense, dne 25.12.2006

no, letos je pri nas ni bilo, zato pa smo imeli epidemijo objemčkov.saj nimam nič proti, če si tudi že malo bolj odrasli otroci izmislijo kakšno novo igro- za peskovnik je okoli božiča pač premrzlo-ali da se na vse kriplje trudijo, da bi se sami sebi zdeli pomembni, ampak včasih gredo te stvari le malo predaleč.

18.decembra je bil objavljen blog objeta slovenija (eden izmed mnogih podobnih), kjer pisec navdušeno opisuje objemčkarsko akcijo v kliničnem centru nekaj dni pred tem.najprej sem mislil, da se pisec šali, potem pa sem videl, da je mislil čisto resno.

zapisal (približno, ampak vsebinsko točno)sem si nekaj njegovih navdušenih opisov in ker mi domišljija ni dala miru, sem poskušal malce brati med vrsticami in si predstavljati, kako je vse to v resnici bilo videti.

za začetek je ob pogledu na objemčke “nasmejani kolesar podrl nosečo žensko”.kako zabavno mora biti povzročati prometne nesreče, še posebno z nosečimi ženskami.tako padli kolesar, kot podrta nosečnica sta seveda tudi imenitna cilja za objemanje (saj ne moreta tako hitro pobegniti).objemčkom je gotovo bilo žal, da ženska pri tem ni rodila, da bi lahko objeli še novorojenčka.

preden je devet objemčkov vdrlo v klinični center so sklenili, “da se ne bojijo tamkajšnjih virusov” (zelo pogumno). najbrž zato,ker so virusi premajhni za objemanje in da bi tudi tamkajšnji virusi občutili nekaj predbožičnega razpoloženja, so jim v bolnišnico pripeljali za družbo še vse viruse, bacile in ostalo nesnago, ki so ju pri objemčkanju pobrali po celi ljubljani.

nato so preobjemčkali ves KC, od vrha do tal, “objeli skoraj vse bolnike in prav vse zdravnike,sestre in skoraj vse obiskovalce”. pomislil sem, le zakaj samo “skoraj vse bolnike” in ne prav vseh.mislim, da so jim tisti, ki so še pokretni, uspeli pobegniti, prav tako del obiskovalcev.da so uspeli objeti prav vse člane osebja, pa je res zavidanja vreden uspeh.(tudi njihovo organizacijo je treba pohvaliti, saj so si očitnino preskrbeli celo seznam zaposlenih, sicer ne bi vedeli , da so ujeli res vse) To si lahko razlagam le tako, da se je osebje nesebično žrtvovalo, da bi rešili vsaj tistih nekaj bolnikov.

objemčki so seveda obiskali tudi “oddelek, na katerem piše POZOR KARANTENA “,da so tudi tam odložili s seboj prinešene viruse in bacile, da tamkajšnjim ne bi bilo dolgčas.

zanimivo pa je, da ne omenjajo, ali so obiskali tudi psihiatrični oddelek. mislim, da ne, saj je vprašljivo, če bi jih od tam sploh še spustili ven.

potem so šli na kitajsko kosilo, kjer jim je neka nepoznana dobra duša plačala kosilo. česa vse človek ne stori, samo da se izogne javnemu objemanju!

če je namen objemčkanja sprostiti ljudi, je to seveda pohvalno.čeprav to služi predvsem sproščanju presežnih energij objemčkarjev , pa ne bodimo malenkostni.je pa seveda medicinsko dokazano, da sprošča tudi seks, tako da nas najbrž čakajo še zanimivi časi…….

  • Share/Bookmark

16 odgovorov v “ptičja gripa in druge neumnosti”

  1. GRiSON GRiSON pravi:

    Človek bi te kar objel, vendar bom počakal na ugodnejšo priložnost. Počakal bom na tvoj rojstni dan, ali pa na srečanje blogarjev. Ta objem si prav gotovo zaslužiš, tudi za tvoje bogato razmišljanje.

  2. commonsense pravi:

    spet si bom sam prvi komentator.ker ne znam copypastati,ali bi mi kdo našel omenjeni blog in ga copy pastal sem med komentarje? hvala.

  3. GRiSON GRiSON pravi:

    commonsense,
    nisi prvi, hahaha,
    tisto drugo pa enostavno delaš z Ctrl + c ind Ctrl + v. Kar pomeni c copy in v paste (prilepi) pa je. Če sva se dobro razumela.

  4. GRiSON GRiSON pravi:

    A ja, predhodno moraš označiti kaj kopiraš!

  5. commonsense pravi:

    grison :imam ponudbo, ki je ne moreš in ne smeš zavrniti:zamenjam zagroženi objem za to, da ti meni v ta blog copypastaš tisti blog,če bi to naredil jaz po tvojih navodilih,bo najbrž že spet božič, objemčkarji pa bodo imeli že novo akcijo.jo komaj čakam…. avtor je bil, če se ne motim , en alex remus black iz enega volčjega gnezda, ali nekaj takega.alex pa bo dobil dodatno publiciteto in te bo gotovo z veseljem objel….

  6. GRiSON GRiSON pravi:
  7. commonsense pravi:

    grison,thanx a lot. nice try, ampak ni čisto ta prava zgodba- tista druga se začne s povoženo žensko in potem naprej, haha zares…v ljubljanski klinični center.objavljeno 18.12, dogodek 16.12.tudi jaz ga težko spet najdem.morda volkovi pojedli, ko je objemancev in rdeče kapice zmanjkalo
    če najdeš še tistega drugega, ti poklonim še alexov objem….

    sicer pa naj urbi et orbi oznanim, da se mi poslana zgodba o objemanju (telesno oz. duševno)invalidnih(in od zunanjega sveta precej odrezanih) bolnikov (v tem primeru v bolnišnici za invalidno mladino v stari gori)niti ne zdi tako napačna (razen osladnega pisanja)- mislim pa , da se s takimi stvarmi ukvarjajo tudi druge, bolj konvencionalne ustanove in vsem, tudi volčičem -vsaj v tem primeru-vsaka čast. ampak nadlegovanje nedolžnega prebivalstva in rogoviljenje po kliničnem centru je pa čisto druga stvar…..

    v naslednjem komentarju sledi originalna zgodba o rogoviljenju po kliničnem centru:

  8. commonsense pravi:

    “spodnja zgodba zveni na robu verjetnega, ampak vse kar piše, se je dejansko res zgodilo —

    V soboto smo objeli kar 8 mest. Ob 10h smo se zbrali na Prešernovem trgu v Ljubljani, na glavnem trgu v Mariboru, v Kranju, v Kopru, v Novi Gorici, v Celju, v Slovenj Gradcu in ob 12h v Škofji Loki.

    Dekletom, ki so šle objemati ljudi v center Ljubljane se je zgodilo nekaj tragi-veselega. Medtem ko je nasmejani kolesar gledal dekleta, kako držijo v rokah transparent PODARIM OBJEM je podrl nosečo žensko, ki je padla po tleh, na trebuh. Dekleta in kolesar so bili v trenutku pri ležeči ženski in ob tem ugotovili, da je gluhonema. Kot po čudežu je bila zraven ženska, ki je znala brati iz ustnic in z njo komunicirati. Ena od deklet se je ponudila, da jo pospremi v porodnišnico na pregled. Z njo sta šla pa tudi dva policista.

    Ko smo se čez dobro uro in pol srečali, je padla odločitev, da gremo dekle skupaj pogledati in razdelimo nekaj objemov še v porodnišnici. Ko smo prišli tja, smo izvedeli, da je z bodočo mamico vse v redu. Prosili smo pa vratarja, če nas spusti v višja nadstropja, objemati nove mamice. Rekel je, da zdaj ni čas obiskov in pa tudi, da je to proti njihovim pravilom. Vztrajali smo in nazadnje naju je dva spustil v gornja nadstropja. Bilo je čarobno lepo. Objemčki so se dotaknili prav vsakogar. Še najbolj so bile presunjene sestre in čistilke, h katerim ponavadi nihče ne pride niti na obisk.

    Čez dobro uro smo se z ostalimi Objemčki srečali v Kliničnem centru. Bilo nas je 9 in razpršili smo se po vhodni avli in objemali ljudi. Bili smo igrivi, nasmejani in okrog so se zbirale skupine ljudi in se od srca smejale. Padlo mi je na misel, da bi lahko šli objemati tudi bolnike po sobah, ampak se je v mene naselil dvom.
    “Objemčki,” sem jih vprašal. “Se kdo od vas boji virusov?” Na moje presenečenje so VSI odkimali z glavo. Eden je rekel: “Virusi se bojijo nas!” Vsi smo se zasmejali in se z dvigalom družno podali do vrha kliničnega centra. Od osmega pa do prvega nadstropja smo šli po skoraj vseh sobah in objeli bolnike. Objeli smo tudi vse zdravnike in sestre, kot tudi obiskovalce z bolj in manj žalostnimi obrazi ki so nam prekrižali pot.

    Kmalu smo se razdelili po parih in vstopali v vsako sobo posebej.

    “POZOR, KONTAKTI OMEJENII KARANTENA!” je pisalo na enih vratih s črnimi črkami na beli podlagi in dekle, ki je objemalo z mano me je vprašljivo pogledala. “Daj no daj,” sem rekel. “Tudi oni čakajo na objem.” Vstopila sva.

    Srečali smo različne ljudi. Nikogar pa nismo obravnavali niti kot OSEBJE niti kot BOLNIKE. Za nas so bili vsi preprosto ljudje. ZARES smo vsakega posebej STISNILI in držali v objemu toliko časa kolikor je potreboval. Sodeč po solzah in blaženih nasmehih, so razumeli, kaj smo jim želeli povedati.
    Čisto na koncu smo šli še na otroški oddelek. Že takoj na začetku sem srečal mamico, ki je žalostna sedela ob otroku, ki je bil priklopljen na kisikove cevke. Tiho sem pristopil in ji rekel z resnim, sočutnim obrazom in tihim glasom: “Oprostite gospa!” Dvignila je pogled in moje oči so se srečale z njenimi. “Vas lahko objamem?” Privzdignila je obrvi in pokimala. Verjetno sva celo minuto ostala v objemu. Zaprl sem oči in čutil počasen utrip njenega srca. Razprla je roke in ločila sva se. Pogled mi je spet zastal na majhni deklici in nekaj časa sem v tišini delil pogled nanjo z mamico. “Kaj ji je?” sem vprašal. “Ne vem. Ne vejo,” je odgovorila.
    “Koliko časa je že tukaj?”
    “Tri leta.”

    Previdno sem se ji približal, nepokretno deklico objel in jo začel božati. Sploh me ni zaznala. Slišal sem zvok kisika, ki je prihajal vanjo in odhajal ven. Komaj sem zadrževal solze.

    “Tako lepa je,” sem pripomnil. Dobil sem preblisk in dodal: “Mislim, da bo ozdravela.”
    Obraz se ji je malo razvedril. “Upam,” je rekla. Spet se je privila v moj objem, me močno objela in nato spustila. “Hvala,” je dahnila in obraz ji je spreletel nasmeh.
    “Rad te imam,” sem ji rekel. “Jaz tudi tebe,” mi je tiho odgovorila.

    Kljub temu, da smo cel dan dajali energijo ljudem, nihče od nas ni čutil hude utrujenosti. V vsakem nadstropju smo se objeli in čutili energijo, kako se pretaka med nami in kako se hitro napolnimo. Odločili smo se, da gremo na kitajsko kosilo v Štorkljo. Posedli smo se, eden pa se je želel opravičiti, češ, da mora iti. “Počakaj,” sem mu rekel. “Kam greš?” “Nimam ravno veliko denarja s sabo,” mi je rekel mencajoče.
    “Objemčki,” sem zaklical. Ugotovil sem namreč, da je bil to en najlepših dni mojega življenja in želel bi to hvaležnost izkazati. “Rad bi proslavil uspešen teden s prodajo knjige. Prosim, da mi dovolite, da vam danes jaz častim! Naročite kar želite,” sem se izprsil. Zahvalili so se in posedli smo se za veliko mizo. Naročili smo si hrano (po 3 mesecih sem tudi jaz jedel nekaj toplega), nato pa začeli s sproščujočim klepetom in malo masaže.

    Naenkrat se ob mizi pojavi ženska, ki nas je videla, kako smo objemali bolnike v Kliničnem centru in rekla z razmeroma tihim glasom: “Rada bi povedala, da spoštujem to kar počnete. Prišel vas je pa obiskati Božiček. Vaše kosilo je plačano.”
    Zazijali smo od presenečenja. Česa takega (priznam), da bi neznanec v restavraciji častil kosilo 9 ljudem, se pa tudi meni še ni zgodilo!

    Okrog šestih smo se vračali proti centru in spomnil sem se, da že od jutra sredi Prešernovega trga stoji moj avto. Za trenutek sem stisnil zobe, ko sem se spomnil, da sem pred dvema letoma za to plačal okrog 20 tisočakov kazni. Morda zdaj nadevajo tudi lisice in bom po temu mrazu moral še pešačiti domov. “Nič zato,” sem pomislil. “To kar smo danes naredili, me bo grelo celo pot domov!” Bil sem srečen.

    Prišli smo do centra, naredili še zadnji skupni objem in odpravil sem se k avtu. Za brisalci nisem našel zataknjenega ničesar. Kot vedno, sem ga lahko odprl brez ključa in vžgal motor.”

    Peacehiker
    http://www.objemislovenijo.net
    peacehiker@gmail.com – pišite mi!
    041 848 014

    P.s.

    24.12. ob 11.00 se dobimo na trgih 50 SLOVENSKIH MEST! Poglejte na strani Objemi Slovenijo glede koordinacije. Dopišite kraje in lokacije, ki bi želeli, da jih obiščemo in jih sporočite regijskim koordinatorjem. Hitro se javite od kod ste, če v tistem mestu ni še nikogar. Objemi bodo trajali ves dan, vse do

  9. commonsense pravi:

    haleluja, pa sem uspel tudi sam.(z aktivno pomočjo gospe commonsense).tekst je dolg, ampak potreben, da si ne bi kdo mislil, da sem si kaj izmislil…..

  10. GRiSON GRiSON pravi:

    Danes imam novoletno fešto, ravno ta trenutek bom odšel, se potrudim jutri, upam da najdem. Vse za objemčanje, hahaha

  11. GRiSON GRiSON pravi:

    Mogoče si mislil tole:
    Objemčka v bolnišnici za invalidno mladino Stara gora ; 20. 12. 2006

    objavil-a Alex Remus Black pod Volkovi objemčki

    Spogledala sva se in najine oči so govorile isto – greva, vsaka sekunda je vredna več kot vsak euro. Zagotovo to ne bo podobno podeljevanju objemčkov na ulici, toda zato bo veliko lepše. Polepšati dan ljudem, ki bodo vedno označeni kot retardirani, ki jih družba ne bo nikoli sprejela kot sebi enake, ob srečanju s katerimi skoraj vsakdo pogleda v tla ali daljavo, ali le pomisli na »ubogega otroka«. Najslabše kar jim lahko naredimo.

    Tudi sam sem bil takšen. Smilili so se mi in odvračal sem pogled od njih, stresel sem se ob misli nanje, nisem hotel sprejeti dejstva da so del družbe. Pomiloval sem jih. Vse do spremembe moje osebnosti v zadnjih nekaj mesecih. Ja, zares smo vsi enaki. Vsem bije srce v prsih. Vsi čutimo, vsi imamo nekoga radi, vsi smo žalostni, vsi smo veseli. Vsi smo enaki.

    Po stopnicah priteče medicinska sestra in se prisrčno nasmehne, ko opazi najina transparenta. O nas je brala v Jani. Če lahko greva gor? Seveda lahko, vendar tukaj ni otrok, ampak samo starejši ljudje, ki okrevajo po srčnem infarktu ali po srčni kapi. Zagotovo naju bodo veseli.

    Tudi medicinske sestre v zgornjem nadstropju so naju vesele in tudi one so že slišale za nas. Ne morejo verjeti, da obstajajo ljudje, ki delajo nekaj tako lepega. In da pridejo tako nepričakovano. No, tudi mediji niso nič napačnega. Vsi pišejo o nas izredno pozitivno in ozaveščajo Slovenijo o nas. Le kaj bi si medicinske sestre mislile o naju, če o nas ne bi pisali? Bi naju sploh pustile k pacientom?

    V sobi sta dva starejša bolnika, eden trdno spi, drugi pa ne more govoriti… Vam lahko podarim objem? Ne more govoriti in ne more se premikati, toda njegove oči mi povedo vse. Nežno mu položim roke na koščene rame in mu položim glavo na prsi. Ne premikam se, samo poslušam kako umirjeno diha…

    »Rad vas imam, želim vam vse najboljše….« na koncu zašepetam.

    Naslednja izkušnja je še bolj pretresljiva. Prisrčno se smejemo izjavi starejše gospe o mojih mrzlih rokah, toda čez nekaj minut nam vsem po licih drsijo solze. Nočem jih obrisati, z desno roko držim presušeno roko, z levico jo božam. Ne potrebujeva besed, gospa je začutila mojo radost. Pri tem začne ihteti tudi druga gospa… tudi njo objamem. Mojbog, tako lepo je, takšno radost čutim do dveh žensk, ki ju še nikoli nisem videl in onidve čutita mojo. Toda mene in Polonco že čaka desetina otročičkov.

    In ne, danes se ne bom hvalil kako je bilo in kaj sva delala. To je bilo med nama in njimi in ne bi bilo prav, da to izve še kdo. Lahko bi vam pisal o Jasmini in Roku, ki dirkata naokoli v invalidskih vozičkih, lahko bi vam pisal o Jankotu, ki skrit v telesu dvanajstletnika samo čaka na vikende, ki jih preživi doma, lahko bi vam pisal o fantu, katerega imena nisem izvedel, ki se nama je smejal na vsa usta, lahko bi vam pisal o Sladjani, ki so jo njeni romski starši zapustili, lahko bi vam pisal o petletnem Nikotu, ki ima čudovite oči in je svojo življenjsko energijo podaril bratu dvojčku, lahko bi vam pisal o Vesni…

    Vesna je devetnajstletna punca, ki se je prebudila ob najinem prihodu. Tako zelo lepo dekle je, tako čudovita in tako popolna. Nisem mogel odtrgati oči od nje in nisem mogel spustiti njene roke. Njene črne oči so me uročile, ko so strmele v moje in mislim da je bil to eden najlepših trenutkov v mojem življenju. Tako zelo popolna je. Ne vem če je razumela vse lepe stvari, ki sem ji jih govoril, a stavil bi, da je temu bilo tako. Samo gledala sva se in nihče od naju ni premaknil pogleda niti za milimeter. Božal sem jo po roki in po obrazu in ji poleg objemčka podaril nekaj poljubov na ličke. In vem da je vedela, da ji podarjam nekaj čudovitega. Nekaj kar ni usmiljenje, kar ni sočustvovanje, nekaj kar ne podari zdrav človek invalidnemu otroku, ampak da ji podarjam nesebično ljubezen. Tisti trenutek sem se v Vesno na nek način zaljubil in mislim da bi lahko ostal ure z njo in gledal v te čudovite črne oči…

    Dve uri sta nama s Polonco minili v trenutku. Vsakemu otroku posebej sva se posvetila. Za vsakega sva vprašala medicinsko sestro kako je z njim, kako se imenuje in koliko let ima. Dve uri sta nama minili kot v transu, dokler se nisva zavedela, da sva že pozna. Oba sva bila dogovorjena.

    Toda sam sem potreboval nekaj meditacije. Po vsem tem kar so mi dali vsi ti čudoviti otroci, nisem mogel naravnost domov in živeti svojega življenja, kot da se ni zgodilo nič. Potrebval sem nekaj. Polonca me je pustila na avtobusni postaji v Rožni dolini in eno uro in pol sem štopal avtomobile proti Novi Gorici. Uro in pol sem premišljeval o tem kaj so mi danes vsi ti otroci podarili. Moja »soobjemčica« je bila mnenja, da niso dobro razumeli, toda sam sem prepričan da so, le pokazati tega niso znali. Toda globoko v sebi so vedeli in razumeli kaj jim govoriva in kaj jim dajeva z objemi, poljubi in čohanji. Uro in pol so mi, malo od burje, malo od čustev po licih drsele solze…

    Tako čudovit dan je bil. Mojbog, tako čudovit!

  12. Alex Remus Black Alex Remus Black pravi:

    Grison, če že kopiraš moje bloge, bodi tako zlata dušica in mi naslednjič sporoči. Ker če nič drugega je to prav, anede?

    Drugače pa je ta blog samo dokaz, da se da sporočiti svoje nasprotovanje naši akciji “Objemi Slovenijo” tudi brez žaljenja in z dobršno merico zdravega humorja.

    Bravo!

  13. commonsense pravi:

    alex- grison je tu samo žrtev mojega nadlegovanja. sem mu zagrozil z nevemkoliko objemi, če mi bloga ne prekopira, ker ga takrat še sam nisem znal.pa še napačnega mi je prekopiral.
    ta pravega sem prekopiral jaz, ampak po mojem, če navedem vir, mi za citat ni treba kaj dosti prositi za dovoljenje, ali se motim?

  14. Remus pravi:

    Nisem omenil dovoljenja, prosim ne mi polagat besed v usta. Moje blogfe lahko vsakdo in kadarkoli kopira kamorkoli mu zapaše. Rad pa vidim, če me pred tem obvesti, ali na moj blog, ali pa na mail Volk@izklop.com. Ali zahtevam mogoče preveč?

  15. Marko pravi:

    Ma dej to pomoje samo samo glumijo ,..

  16. Lorisx pravi:

    Res ga streljajo

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !