Že zato, ker sem zaradi tega – kot kaže- pravkar izgubil svojega najhujšega blogerskega prijatelja. Imenoval ga bom Herr X. Najbrž sam ni klerikalist (rad izumljam besede), ampak dobi pa ošpice vsakokrat, ko kdo kakšno podobno besedo omeni. Ošpice pa so pri odraslih nevarna bolezen . Tako nevarna, da sem od sicer nad demokracijo navdušenega prijatelja dobil “prepoved” uporabljanja te besede in njej podobnih, in siceršnjega neizrecnopredpisanega oglašanja na njegovem blogu.

Sicer sva se na to temo udarila že večkrat, ampak sva kot prava deca, oba precej » doma« v demokratičnih in civiliziranih metodah debate – za nama je v skupnem seštevku kakšnih 30 let proučevanja zahodnih civilizacij – vedno našla način, kako debato civilizirano zaključiti, ne da bi dvomila o sogovornikovem duševnem zdravju, ali značajskih lastnostih.

No, v tej zadnji debati je bilo drugače, morda tudi zaradi prišepetavanja iz ozadja, in prilivanja olja na ogenj. Kakorkoli že, šlo je za aktualno temo, Jelinčičevih 10 odstotnih točk več od pričakovanih. Jaz sem v tem, kot mnogi drugi, seveda videl povezanost s Peterletovimi prav tako 10 točkami manj od pričakovanih , Herr in Frau X pač ne – ko pa je padla sedaj prepovedana beseda, pa je civilizirane debate bil konec. Na koncu je nekaj »balkanskih korenin” – iskreno povedano- prišlo na dan tudi pri meni, za kaj takega se je navadno treba precej potruditi. No, truda tu ni manjkalo.Škoda, da je tako.O slovenski politiki se brez omenjanja klerikalizma pač ne da govoriti.Mnenja pa so seveda lahko različna.

Pozvan pa sem bil, naj svoje poglede na KLERIKALIZEM predstavim na svojem blogu. Ali je ta predlog bil iskren ali ne, ne vem. Ga pa sprejemam.

Sam seveda ločujem med vernostjo, oziroma vero, in klerikalizmom. Prvo je lahko povsem osebna, tudi intimna zadeva, drugo pa je uporaba , ali zloraba vere v politične namene, za poseganje po posvetni oblasti in materialnih dobrinah.To sicer več ali manj počenjajo vse politične stranke, problem pa je, ko se cerkev in njej bližnje stranke za svoj pohod na oblast tako ali drugače sklicujejo na božjo voljo, torej doktrino, ki jo najprej vcepijo svojim vernikom kot od boga zapovedan, povsem nedolžen in dobrohoten sistem vrednot, potem pa ga uporabljajo na političnem polju najmanj tako surovo kot njihovi nasprotniki. Za razliko od večine drugih strank se zanje borba z zmago ne konča, ampak je cilj popolna klerikalizacija družbe.Najnovejši primer: Poljska.Mi pa na poti tja.

Pa bo kdo rekel, zakaj le sem sam osebno prizadet (ali »obremenjen«, kot pravi HerrX), če najvišji predstavniki cerkve drugim Slovencem pripisujejo kante za smeti in nemške ovčarje, ministrirajo najvišjim (klerikalnim)predstavnikom države, ko prepevajo kvizlinške himne, proglašajo domobrance za zmagovalce druge svetovne vojne, ali v nič dajejo ne le slovensko, ampak znanost na sploh- in to osebno minister za znanost . To je le nekaj primerov.

Samo po sebi me to res ne zadeva neposredno, saj znam sam paziti na svoje kante za smeti, psa ovčarja nimam, peti ne znam, nisem bil partizan (sem le krepko premlad, hehe), niti partizanski otrok, niti komunist, in zakaj naj bi me zanimalo, kdo je zmagal v tisti vojni pred 60 leti.Tudi kakšnih posebnih znanstvenih odkritij ne načrtujem v bližnji bodočnosti.

Pa ni tako preprosto: bom pojasnil na lahko razumljiv način: v današnjem režimu, ki ga označujem za klerikalnega se je samo v zadnjem času dogajalo nekaj stvari, ki kažejo na to, kako bi izgledala bodočnost pod takšnim režimom, če bo šlo še kakšnih 10 ali več let tako naprej.

Kdo bo še šel študirat naravoslovje ali kakšno znanost, če bo nekoč morda uzakonjeno, da bodo za vsak dosežek morali prositi teologe za potrditev ? Kdo, če ni vernik , bo zaupal, da ga bodo organizirani »katoliški pravniki« in rdečemašniški sodniki v pravnem dvomu obravnavali enakovredno kot njegovega morebitnega klerikalnega nasprotnika? Enako policisti, ki po novem ( vsaj ponekod, za začetek) po službeni dolžnosti morajo hoditi k maši ?

Da bodo organizirani »katoliški pedagogi« otroke učili biologijo ali zgodovino, kot ju pozna ves ostali civilizirani svet? Da organiziranih “katoliških zdravnikov” in morebitnega katoliškega zdravljenja ( bo drugačno kot nekatoliško? ) sploh ne omenjam. No, sicer menda obstajajo tudi »katoliški inženirji«, ti me skrbijo manj, saj najbrž vsaj meni ali mojemu avtomobilu velike škode ne morejo narediti. Zakoncem v – najbrž tudi seksualnih – težavah pa bodo svetovali strokovnjaki- frančiškani. Svoje kurate bodo dobili tudi gasilci, komunalci, nogometna društva in večje družine.

(opomba: vse te organizacije seveda že obstajajo in so zelo aktivne)

Ne delam primerjave, ampak v poznih tridesetih letih so se v Nemčiji ideološko označevali pravniki, znanstveniki, učitelji, umetniki itd. Kasneje pa seveda tudi pri nas, SKOJ, pa socialistična umetnost, pa marksistična zgodovina, ekonomika in tako naprej.Vse torej že videno. Ali ni to dovolj opozorilno?

P.S. Grison je spodaj napisal še komentar, ki se mi ga zdi vredno dodati še tukaj :

“Razumem, da so včasih ljudje naivno sledili liderjem. Pa naj bo to slepo sledenje v veri, ali pa odločitev na katero stran vojaškega aparata se bodo postavil. Nerazumno brezglavo sledenje, pa je to danes, ko je na voljo vsepovsod toliko informacij in se z lahkoto trezno odločiš. “

Že ob predsedniških volitvah leta 2000 mi je bilo precej težko razumljivo, da je do zmage, čeprav nekoliko sporne, prišel kandidat s tako malo karizme, govorniških sposobnosti in očitno precej preprostega uma.Pa sem si to razlagal s tem, da je pač za nasprotnika imel lesenega in politično nespretnega Gora, in pa seveda s tem, da je sin še vedno zelo spoštovanega bivšega predsednika.Nekje sem tudi prebral, da so ljudje, ki trpijo za motnjo, imenovano disleksija ( pogosto v govoru zamenjujejo številke , besede in pojme), lahko v resnici zelo inteligentni.

V času priprav na iraško vojno, in med vojno samo, pa je vedno pogosteje bilo opaziti, kako sta vedno bolj v ospredje prihajala podpredsednik Cheney in obrambni minister Rumsfeld, ki ju je predsednik vedno, in povsem brezpogojno podpiral, predvsem proti zunanjemu ministru Powellu.To se mi pravzaprav tudi ni zdelo tako popolnoma nerazumljivo, saj je vendar šlo za vojno problematiko.

O vojni sami , in razlogih zanjo imam namen še pisati , imel sem sicer pomisleke glede uradnih razlogov in časa, ki so si ga izbrali za Saddamovo rušenje, ampak sem si rekel, tile gotovo vedo več kot jaz.

Zgrozil pa sem se, ko so se Američani po vojaški zmagi odločili za okupacijo, se uradno proglasili za okupatorje (!) in oznanili, da bodo državo temeljito zlustrirali in jo popeljali v demokracijo- in vse to s četrtino vojne sile, ki so jo dobro desetletje prej potrebovali le za osvoboditev Kuvajta. Logično bi seveda bilo, da bi zrušili Saddama, oblast predali protisaddamskim iraškim generalom, morda pustili tam kakšno vojaško bazo, ostalo pa odpeljali domov.

Nekoliko kasneje se je pokazalo, da je to tudi bil prvotni načrt, ameriški poveljnik je že imel sestanke z generali poražene vojske , ko je nenadoma izvedel, da je Rumsfeld lastnoročno spremenil načrt. General se je menda pritožil predsedniku, ki za to niti ni vedel, vskočil je Cheney in oba sta presentljivo podprla Rumsfeldovo spremembo.

Tega se takrat sicer še ni vedelo, ko pa so stvari v Iraku začenjale iti zelo narobe, so se raziskovalni novinarji, pa tudi kongresniki lotili raziskovanja, zakaj je temu tako.Leta 2006 sta izšli knjigi raziskovalnih novinarjev Jamesa Risena: “State of war” in mnogo bolj znanega Boba Woodwarda (proslavil se je že z “rušenjem” R. Nixona), ” State of denial”, v obeh pa je najti zanimivo teorijo o triumviratu Bush-Cheney-Rumsfeld.

Oba, Rumsfeld in Cheney sta že bila obrambna ministra, prvi pod predsednikom Fordom, drugi pod Bushem starejšim. Posebno zanimivo pa je to, da sta že vedno bila med seboj zelo ozko povezana. Že zelo zgodaj je Rumsfeld, ko še ni bil minister,vzel mlajšega Cheneya za pripravnika, nato pa ga je na vsakem koraku spremljal in napredoval , bil je tako rekoč vso kariero njegov guru in zaščitnik. Tudi v GWB-jevi vladi sta ostala ozko povezan tandem, in sta očitno lahko svojega , ne preveč bistrega predsednika manipulirala skoraj po mili volji. Kardinala Richelieu in Mazarin v enem paketu!

Omenjeni knjigi sicer ne gresta tako daleč, ampak bralec z malce domišljije si lahko živo predstavlja sledeče:

Dva upokojena mušketirja (če ostanemo pri francoskih primerjavah) se dolgočasita, čutita pa hudo potrebo svetu pokazati, da še nista za staro železo – pripravljena sta tudi igrati zelo tvegano, tudi neodgovorno igro, saj izgubiti nimata več ničesar- svojo porcijo slave sta že zdavnaj pokasirala. Lahko pa samo še kaj pridobita.

Pa ob pivu in hamburgerjih naredita smel načrt: najdiva si politika, ne preveč bistrega, a že uveljavljenega, in ga s svojimi zvezami in izkušnjami pomagava izvoliti za predsednika. Tale G.W. , teksaški guverner, se nama zdi čisto primeren, pa še uglednega in vplivnega očka ima, ni vrag, da nama ne bi uspelo.Potem pa se bova zabavala do nezavesti, če bo kaj narobe, pa bo seveda kriv predsedniček.

No, predsednik, ne preveč bister, se ne sekira, saj ima dva tako izkušena svetovalca, da se nanju res lahko zanese, pa še veliko več časa mu ostane za spanje in za počitnice na svojem ranču. Mušketirja mu svetujeta, da z Irakom ne gre odlašati, in da imata cel kup imenitnih idej, kako bi se to dalo narediti prav hitro in poceni, in pokazati tem napihnjenim generalom, kako se tem rečem streže.

Ko jima začetni potek vojne da prav, si rečeta, hej, midva sva pa res genialna, izmisliva si še kaj genialnega, recimo instant demokratizacijo Iraka, saj če smo nekoč zdemokratizirali tiste Kraute in Japse , bomo te kamelje goniče tudi.

No, dolge zgodbe kratkega konca še tako kmalu ne bo, se pa je precednik vsaj od Rumsfelda le moral posloviti- pa ga ne skrbi, saj bo zanj še naprej skrbel njegov podprecednik.Še enkrat kandidirati pa tako ne more več.

Nauk te zgodbe: pazite se zdolgočasenih penzionistov!

(predvsem za tiste,ki so prebrali prejšnji post)

Ko so se v 18. stoletju ameriški kolonisti uprli britanski oblasti, so to storili predvsem iz ekonomskih razlogov, počutili so se od matične dežele izkoriščane, čeprav so bili njeni državljani, in brez političnih pravic, kot so jih imeli sodržavljani doma. Njihovo geslo je bilo: »no taxation without representation«. Nam Slovencem bo ta misel še posebno blizu.

Za razliko od drugih protikolonialnih gibanj pa je med njihovimi voditelji bilo nenavadno veliko zelo izobraženih ljudi, dobro seznanjenih z idejami evropskega prosvetljenstva. Nadvse pomembno vlogo je odigral neki Thomas Paine, ki je v svoji knjižici »Common Sense« (!) cilje revolucije znal razložiti na dovolj preprost način, da je ideja navdihnila in navdušila tudi preproste ljudi.

Njihova ustava iz leta 1787 je zaradi temeljitega premisleka in anglosaškega pragmatizma imela le 7 (sedem!) členov – zajela je le najpomembnejša načela demokratične države. V naslednjih 220 letih je dobila le še 27 amandmajev, oziroma dopolnil. (slovenska ima 174 na hitro skupaj zmetanih členov, in ni čudno, da je v našem pravnem sistemu toliko zmede) To sta bili prva demokratična ustava in prva demokratična država v sodobni zgodovini . Za popolno zgodovinsko novost je imela presentljivo malo pomanjkljivosti (daleč največja je najbrž bila ohranitev suženjstva, ki je sicer takrat tudi drugje bilo precej »normalno«), in je postala vzorec za vse bodoče demokratične ureditve na svetu.

Kaj ima to z G.W.Bushem? Šele po več kot 200 letih se je pokazalo, da očetje nove države (»the founding fathers«) nekaj možnih okoliščin le niso znali predvideti. In prav v takšnih okoliščinah se je lahko zgodilo, da je predsednik postal GWB, ki bo v zgodovino najbrž prišel kot eden najspornejših ameriških predsednikov.

K temu je prispeval predvsem volilni sistem, po katerem predsednika ne volijo z večino oddanih glasov, ampak z glasovi posameznih zveznih držav- vsaka ima število »pooblaščenih« volilnih mož (elektorjev), oziroma glasov , ki približno odraža velikost, oziroma število prebivalstva države . Kandidat, ki je dobil večino v zvezni državi, dobi vse glasove volilnih mož te države. Ti potem le še ceremonialno glasujejo za predsednika, rezultat je že znan.Za uvedbo takšnega sistema so svoj čas imeli več tehtnih razlogov, med drugim,da so uravnotežili vpliv velikih populacijskih centrov v primerjavi z najmanjšimi državami in z razpršenim prebivalstvom na podeželju.

Tako se lahko zgodi, kot se je sicer le nekajkrat , da postane predsednik kandidat, ki je zbral več elektorskih glasov, pa manj glasov individualnih volilcev.Vendar pa tako tesno kot leta 2000 , ni bilo še nikoli. K temu je prispeval tudi protikandidat, Al Gore, ki je v svoji kampanji naredil več usodnih napak.(Neumnosti počenja še danes, IMHO. pa še nagrade za to dobiva). Tako je odločilna država postala Jeb Busheva Florida, kjer je le relativno majhna volilna manipulacija lahko odločila o predsedniku , in to z večino nekaj sto glasov ( pri kakšnih 100 miljonih ameriških volilcev!)

Zanimivost je, da je ameriško vrhovno sodišče precej nerado priznalo takšen izid volitev, in to deloma z utemeljitvijo , da bi , če bi floridske glasove preštevali na novo, tudi za nekaj sto glasov drugačen rezultat drugemu kandidatu ne prinesel nič kaj dosti več legitimnosti kot prvemu, bi pa povzročil še hujši razdor v državi, predvsem pa tudi daljše obdobje brezvladja (za tak primer pa v ustavi ni bilo nikakršnega »recepta«). To je dober primer v prejšnjem postu omenjenega pragmatizma, oziroma razmišljanja o posledicah alternativne odločitve.

Leta 2004 pa je GWB-ju seveda pomagal 11. september, oziroma to, da mu je vsaj v ZDA uspelo preprečiti nadaljne napade- in to celo do danes. To pa , vsaj za Američane, odtehta marsikaj.

Zdaj ga pač imajo, pravzaprav ga imamo vsi, in s tem bo treba še kakšno leto živeti. You win some, you lose some, pravijo.

O Bushu in njegovem predsedovanju pa imam precej izdelano mnenje, ki sem si ga v zadnjem času “dal potrditi” celo od znanih piscev, kot je Bob Woodward (ta je rušil že Nixona, ki je v primeri z G.W. -jem bil pravi genij, in se je meni sploh zdel čisto v redu.Le preveč pošten je bil, in ni uničil tistih magnetofonskih trakov). Več pa prihodnjič.

Ko prebiram Mladino, nekatere novinarje v dnevnem časopisju (pa ne le levičarske), skoraj vse blogerske kolege, ki o tej temi pišejo, da o najrazličnejših pravičnikih , mirovnikih in antiglobalistih sploh ne govorim, se mi – človeku, ki se rad postavlja na stran ponižanih in razžaljenih- zdi potrebno, da te grozne Amerje nekdo vzame vsaj malce v zaščito – ne da bi zanje delal propagando, ampak da bi njihove posebnosti prikazal v nekoliko drugačni luči in z nekoliko distance. Tako nekako, kot če biolog proučuje različne vrste mravelj, zakaj so ene organizirane tako, druge pa drugače, in zakaj se ene obnašajo tako, druge pa drugače.

Ameriške posebnosti, oziroma očitke, ki nanje letijo bi razdelil v , recimo, 5 (to je sedaj tako v modi) skupin , razvrščenih po domnevni pomembnosti ali zanimivosti za ostali svet:

1.) Najaktualnejša je seveda vojna v Iraku, vloga »svetovnega policista«, ki jo Ameriki tako radi pripisujejo , domnevna vloga naftnih in drugih lobbyev v notranji in zunanji politiki…

2.) Tamkajšnji politični, socialni in zdravstveni sistem , zakonodaja , kriminaliteta, obsedenost z orožjem….

3.) Potrošništvo, razsipnost z naravnimi resursi , življenski slog, način prehranjevanja….

4.) V oči bodeči kontrasti- ločitev vere in države na eni, ekstremno pobožnjaštvo do absurda na drugi ; ultrakonservativnost na eni, ekstremno levičarstvo na drugi , izjemno bogastvo na eni, veliko revščine na drugi strani…..

5.) Osebne, psihične , intelektualne in fizične lastnosti , po katerih se pogosto precej razlikujejo od Evropejcev ,pogosto čudaške družabne norme, “splošna” izobrazba, načini zabave, ….

Začel prav gotovo ne bom s prvo točko, ker se bomo sicer takoj med seboj »pobili«, pa tudi ne v tem zapisu, ker bo sicer predolg. Antiamerikanisti niso znani po potrpežljivem prebiranju drugačnih mnenj.

Bi pa omenil rdečo nit, ki se vleče skozi vso zgodbo o Ameriki: poglavitni razlog za njihovo različnost je njihova zgodovina – ustanovili so prvo moderno demokracijo, v zelo težkih okoliščinah, kljub temu pa je ta demokracija kar v prvem poskusu brez večjih pretresov (z izjemo kasnejše državljanske vojne, ki pa je niso bili okoli državne ureditve) dobro delovala več kot 200 let. Ni čudno torej, da so prepričani, da uspešnega recepta ne gre kar tako spreminjati (“don t fix what is not broken”, pravijo)- vse druge revolucije in nove družbene ureditve prej in kasneje so imele mnogo več tudi negativnih posledic. V tem pa pogosto pretiravajo in se tega recepta včasih držijo kot pijan plota. Žal.

Druga rdeča nit pa je njihovo zanašanje na “načelo nihala”: zavestno dopuščajo pojav različnih ekstremov, tako v družbenem kot v gospodarskem življenju in računajo, da se bo čez nekaj časa nihalo ustavilo v zlati sredini, ki bo ustrezala večini državljanov – seveda pa ob v sistem vgrajenih varovalkah, ki preprečujejo večje ali dolgotrajnejše zlorabe. Ali je to najboljša pot ali ne, o tem se da debatirati – vsaj pri njih zadeva že dolgo kar dobro funkcionira. Evropejci pa so vedno raje zaupali vsakokratnim (izvoljenim ali ne) voditeljem (ali strankam) ,da jim oni povedo, kaj je za narod prav, in kaj ni.

No,pa še tretja rdeča nit: Američani so pragmatični in razmišljajo v stilu: “what is the alternative?”- če ena odločitev morda ni idealna, ali ne bi bili rezultati kakšne druge možne odločitve še slabši?

Prihodnjič pa kaj več, recimo o tem, kako se je njim (in nam vsem) lahko zgodil G.W.Bush.

K tej objavi me je vzpodbudil moj nestrpni prijatelj Blitz s svojo zadnjo objavo. Saj ni v resnici nestrpen v političnem smislu, razen proti vsakršnim komunistom, bivšim komunistom,moechtegern komunistom ,kriptokomunistom, neokomunistom, bodočim komunistom in še nekaj te sodrge.Res pa je, da nima dosti potrpljenja za prebiranje tujih komentarjev, zato mu odgovarjam tukaj.

Tele volitve bom odločno bojkotiral .Ne zaradi Peterleta- saj je čisto fajn možakar, problem je le, da je krepko bolj desen, kot sta glavna protikandidata leva. Če bomo čez leto spet imeli desno vlado, bi to lahko bil precejšen problem- ta vlada bi, ob za isto opcijo preveč navdušenem predsedniku lahko po mili volji nastavljala ustavne sodnike, guvernerje banke, diplomate, se vdinjala cerkvi -skratka preveč vzvodov oblasti v eni roki. Če bi mislil, da bo naslednja vlada zares leva, pa bi najbrž res glasoval za Peterleta, čeprav mislim, da igram na orglice bolje kot on.

Glasoval pa ne bom iz naslednjih razlogov:

Prvič :pri nas so očitno predsedniške volitve povsem brezpredmetne. Že kakšni dve leti imamo predsednika, ki ne predseduje, ne izvršuje predsedniških dolžnosti, govori tako, da ga nihče ne razume, obnaša se kot klovn, tu in tam naredi kaj pobalinskega, pa tudi brez kakšnega posebnega učinka. Če smo do sedaj preživeli brez predsednika, predsednika ne potrebujemo, škoda celo tiste ure časa, da bi šel enega volit.

Drugič: ogorčen sem nad volilnim sistemom in družbenimi normami, ki dovoljujejo, celo diktirajo, da lahko kandidirajo osebe, o katerih , in s katerimi se absolutno ne sme debatirati . Brez debate pa volitve niso volitve. Pika. Blitz bi rekel, ha, vidiš, tako je bilo v komunizmu! In prav bi imel.

Če že dvomim, da bi predsedniške volitve lahko imele kak praktičen pomen, pa je njihov simboličen pomen le prevelik, da bi se jih izrabljalo za nadomestek kakšnega (sicer vsega spoštovanja vrednega) humanitarnega koncerta , ali za samopromocijo kakšne skupine ekstremističnih »pravičnikov«.

Zdaj pa, navali narode, nad kriptokomunofašista commonsensa. dračja za grmado ne bo manjkalo.