Ne zato, ker bi bili ne vem kako krvoločni, ampak, ker si želimo vlado in družbo, ki vesta, kaj delata in govorita, in ki sta v svojih stališčih konsistentna.

Novi prometni zakon je jasno utemeljen na učinku zastraševanja, višja kot je kazen, toliko večji učinek bo imela na morebitne prestopnike. V redu, če tako pravijo strokovnjaki.

Ko pa so bile razprave o zviševanju kazni za  notorične krvne zločince, kot so bili trobec, plut in še kdo( jih je kar nekaj, pa ne bom nobenega imenoval, ker naš čudaški sodni sistem še vedno lahko vsakega izmed njih rehabilitira ), pa so strokovnjaki  neomajno trdili, da kazni zastraševalno sploh ne delujejo.

Navaden državljan sicer ne ve, kaj je prav, in kaj ni, in ker nas večina ni doktorjev in profesorjev psihopenologije, je najbolje, da si zadevo po zdravi pameti poenostavimo, in rečemo, vlada že ve , kaj dela, in naj ne bo malenkostna. Naj vpelje ne le smrtno kazen, če verjame v zastraševalni učinek kazni, ampak tudi razčetverjaneje (za kadilce), nabadanje na kole (za napačno parkiranje) in sežiganje na grmadi za tiste, ki pišejo pamflete o klerikalizmu.

Pa bo zajamčeno mir v deželi naši!

Prejel sem eno od teh e-mail krožnih sporočil - ta mi sicer po navadi gredo malce na živce, ampak tole pa se mi je zdelo še kar primerno, da ga objavim.

(Bralci, ne skrbite, gospa Commonsense se še vedno veseli najboljšega zdravja )

————————————————————————————————————-

Sporočamo vam žalostno novico, da je preminila naša ljubljena

Zdrava Pamet

Dolga leta je bila z nami. Nihče pa zagotovo ne ve, koliko je bila stara,saj se je njen rojstni list že davno tega izgubil v birokratskih predalih.

Spominjali se je bomo po tem, da je ohranjala in drugim posredovala pametne nauke, kot so, da se je z dežja pametno čim prej umakniti pod streho in ne pod kap, da kdor prvi pride, prvi melje in da življenje ni vedno pošteno. Zdrava pamet je živela preprosto, držala se je načela, da lahko zapraviš le toliko, kolikor zaslužiš. Vedela je, kaj je zdravo starševstvo (da so taglavni starši, ne pa otroci).

Njeno zdravje je začelo vidno pešati, ko so v veljavo stopila sicer dobronamerna načela, ki pa so jih ljudje vzeli preveč resno. Ko je slišala, da so šestletnika obtožili spolnega nadlegovanja, ker je poljubil sošolko, da so najstnike izključili iz šole, ker so po malici uporabljali ustno vodico in da so učitelja odpustili, ker je kaznoval trmoglavega dijaka, se je njeno stanje močno poslabšalo.

Še huje je bilo, ko je izvedela, da morajo učitelji prositi za dovoljenje staršev, preden učencu dajo aspirin, ne smejo pa staršev obvestiti, če učenka zanosi in hoče splaviti.

In končno je gospa Zdrava Pamet izgubila voljo do življenja, ko so prepovedali deset zapovedi, ko je cerkev postala posel in ko so začeli z zločinci ravnati lepše kot z njihovimi žrtvami.

Ko je gospa Zdrava Pamet izvedela, da se je neka gospa polila z

vročo kavo, se pritožila in za nagrado dobila visoko odškodnino, je izdihnila še zadnji dih.

Za njo žalujejo njeni starši, Resnica in Zaupanje, njen mož Preudarnost, hčerka Odgovornost in sin Razum. Preživeli sta jo tudi obe polsestri, Moja Pravica in Jaz Hočem.

Pogrebcev je bilo malo, saj se večina ni zavedla, da je

umrla. Če se je še spomniš, pošlji osmrtnico naprej. Če se je ne, pa kot velika večina ostani križem rok.

Nekaj časa me zdaj ni bilo, sem si naporno penzionistično življenje lajšal s toplim morjem, tekilo , margaritami, pa tudi z weissbierom. In to kar uspešno.

Vidim, da je Simona Rebolj medtem le napisala tako težko pričakovani prispevek o blogovskem žaljenju in zmerjanju . Česa pretresljivega sicer nisem izvedel, razen enega konkretnega citata. V njem je neki ljubeznivi komentator Simoni za zdravilo en fuk priporočal.Sem sicer sam na blogu tudi že marsikaj doživel, ampak, da bi mi kdo en (domnevno izvenzakonski) fuk priporočal, tega pa res ne. Še dobro tako - gospa commonsense, ki se sicer nadvse modro ne vtika v moje blogovske razprave, bi v tem primeru najbrž imela kaj pripomniti .

Sem pa le malo po spominu pobrskal, in našel kar nekaj zanimivih komplimentov, ki sem jih dobil od kolegov blogerjev. Da rad dražim, kar naprej iste štose furam, duhovičim , pozornost vzbujati poskušam , in da sem en “max pizdić”(???), pa še kaj. Če bi vse to slišal od kakšne branjevke na tržnici, se ne bi čudil, ker pa so mi to rekli domnevno inteligentni, izobraženi in razgledani kolegi, sem si rekel , da bom to malce analiziral.

Najprej naj priznam : »guilty on (almost) all charges«:

Da, rad dražim. Izziv je vendar začimba komunikacije. Brez njega ni reakcije, brez nje ni debate. Brez debate ostanejo le še proglasi, predavanja in pridige.

Kar naprej iste štose furam? Pogosto res, predvsem o klerikalizmu, in to vedno, kadar spet kak škof, klerikalni minister ali kandidat kakšno provokacijo od sebe da , ali pa me kakšen blogovski sogovornik (ca) izrecno pozove, naj povem svoje mnenje. Drugi imajo pač svoje konjičke- eni še o mačkah ne morejo, ne da bi vedno znova kakšne starokomuniste (tistih nekaj, ki do sedaj še niso hoteli sami umreti) in njihov biološki zarod preganjali, drugi nas kar naprej rešujejo pred pornografijo, pred zatiranjem slovenske filmske kulture in tako naprej.

Duhovičim? No, zakaj pa ne bi, eni butaste uganke postavljajo, drugi stare vice z interneta objavljajo, tretji berejo novice in zraven glasno prdijo, mislim, da sem kar nekje v zlati sredini.

Pozornost vzbujati poskušam ? Ja seveda, kdo pa ne. Kdor noče pozornosti, piše svoj dnevnik ob baterijski svetilki, pod odejo, v majhno črno knjižico z majhno črno ključavnico, ne pa na blogu. Eni vzbujajo pozornost s senzacionalnimi odkritji o življenju v drugih deželah, drugi s svojimi seksualnimi doživetji (ali nedoživetji), tretji, da propagirajo- recimo- kakšne svoje literarne izdelke.

Z “max pizdićem” pa pri najboljši volji ne vem, kaj bi počel.Sorry.

Pa kaj potem. Naravnost vzhičen sem, da se najdem v tako imenitni druščini, v kateri sem očitno še najbolj podoben prav tistim, ki mi tako lepe komplimente dajejo. Kako je že tisto: vrana je drugo vrano zmerjala, da je črna?

Sicer pa mislim, da kritiko svojih mišljenj kar dobro prenašam- če je civilizirana, v njej skoraj uživam. Saj nisem na blogu, da bi predaval, ampak da bi debatiral. Včasih se zadeva res iztiri, posebno, če kritika postane preveč osebna, ali celo psihoanalitična- takrat se kdaj spozabim tudi sam. Brez problema pa to tudi priznam in - tudi ker se mojim letom in izkušnjam primerno tako tudi spodobi- običajno ponudim kakšno možnost za spravo, ( če je treba, na izrecno željo napišem tudi poseben blog ). To včasih deluje, včasih pa ne. Nič hudega, kolateralna škoda pač. Ni omlete brez razbitih jajc. Na svoja seveda pazim, da ostanejo na varnem .