commonsense

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za Januar 2008

HUDIČ JE V PODROBNOSTIH

Objavil commonsense dne 25.01.2008

Na nekem drugem blogu (uganite, katerem)sem pred kratkim med uvodnimi trditvami našel zelo kritično omembo “ tistih, ki se namesto za otroke odločijo le za zadovoljevanje lastnih užitkov”.( pripomba je precej očitno letela name in meni podobne, vendar se kljub avtoričinim grožnjam s tožbo ali s kuhalnico na gobec najbrž več ne bom premislil).

Takoj sem pripomnil, da nisem vedel, da sta postopek pridelave otrok in zadovoljevanje užitkov tako medsebojno izključujoča. no, saj sem pričakoval, da bo odgovor poudaril besedico “le “- in jo tudi je. ampak namesto uničujočega protiargumenta mojemu vprašanju sem dobil le dopolnilno trditev da tudi “otroci so užitek “- odgovora na izrecno vprašanje o postopku njihove pridelave pa nič. seveda je tudi to jasen odgovor- sklepal sem pravilno.

čisto filozofsko sem si pri tem postavil nekaj vprašanj:

-kaj se zgodi, če pri postopku najprej ni bilo izrecnega namena pridelave- pa se je spermij vseeno prilepil na jajčece. ali v tem trenutku torej obema udeležencema, do tega trenutka upravičeno navdušenima in orgazmičnima, naenkrat postane slabo, dobita krče, zobobol in podobne znake neužitka, saj se nenadoma znajdeta v tisti drugi kategoriji, in užitek morata “vrniti”, oziroma zanj kazen plačati?

- ali pa je namen pridelave bil prisoten, postopek primerno turoben, pa so spermiji zgrešili cilj? ali potem udeleženca, morda že na poti kam drugam, na avtobusu ali sredi trgovine post festum doživljata orgazmične popadke, do katerih malo prej seveda nista bila upravičena?

- ker to teorijo zagovarjajo zagovorniki kar najvišje rodnosti, mi njihova logika nekako ni razumljiva- obljubljajo užitek tistim, ki seksajo za hec, implicitno pa , kako neprijetno in nagravžno je tisto drugo.ja kateri butec bo pa potem o otrokih razmišljal.

.
- tile zagovorniki rodnosti naj bi tudi ne bili ne vem kakšni zagovorniki homoseksualnosti , ampak v praksi delajo reklamo, da je, če seksaš istospolno, užitek zagotovljen, saj nevarnosti za proizvodnjo otrok ni.

tile zadnji dve točki mi dajeta misliti, da za to idejo morda tiči prav hudič, še posebej, ker je znano, da se rad skriva v najmanj sumljivih okoljih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 13 komentarjev »

PENZIONISTEN RAUS!!!!

Objavil commonsense dne 21.01.2008

Na nekem drugem blogu se pravkar odvija , ne debata, ampak gonja proti penzionistom in njihovim- oh kako perverzno- morebiti še živečim staršem.Ni govora toliko o DESUSU, njegovi politiki ali njihovem predsedniku (bljak), kot o 90- letnih senilnih bivših ljudeh , ki živijo v svojih razpadajočih stanovanjih in jih nočejo prodati komurkoli za kakršnokoli ceno, in se odseliti v drugo luknjo nekje daleč, kjer bodo lahko sami, zapuščeni na hitro pomrli, in bodo s tem naredili prostor za otroke mladih družin, najbrž tudi tistih, ki bodo iz tujine prišli slovenijo na novo urejat. tudi že videno.

preden sam kaj komentiram, le nekaj citatov iz omenjene razprave, za začetek kar značilna izjava neke jelinčičeve kolegice:

“Poznam primer zelo stare gospe, ki jo je zadela kap in ni bilo več nobenih možnosti za okrevanje, pa so sorodniki preko zvez uspeli zrihtati, da je mesece dolgo ležala v rehabilitacijskem centru Soča.” Jelinčičeva kolegica na daljavo postavi diagnozo, ugotovi, da gospa najbrž ni hodila k maši, in pride do edino logičnega zaključka, da bi bilo edino prav, pustiti jo, da crkne na cesti.

“Starši tvojega partnerja torej niso imeli denarja za nakup družbenega stanovanja? Morda, ali pa samo niso imeli pameti. Ali niso imeli avta, ki bi ga prodali? Ali niso mogli vzeti posojila?”. hm, skoraj vlatkovska (sicer kritizirana) sposobnost videnja, da so tisti starši absolutno vse te možnosti tudi na pladnju ponujene imeli.

ali pa, kar je mene spravilo iz mojega , sicer izrazito miroljubnega ravnotežja . “…imam osebno izkušnjo z gospo, ki živi sama na 90 jazbinškovih kvadratih in že desetletje zavira prepotrebno obnovo hiše. Ker je tako boga. Če verjamete ali ne, za to stanovanje bi takoj dobila 200.000 evrov, ampak je ne zanima. “.

hm, pisec ji bo zapovedal, kaj, kdaj in za koliko (gotovo je strokovnjak za nepremičnine)naj proda, in najbrž kam naj zgine crknit, ko bo to storila.no, saj kaj takega je že bilo, tudi določeni ljudje v predvojni nemčiji so najprej dobivali podobne ponudbe. tisti, ki jih niso sprejeli, pa so pač nosili posledice.

cvetka, ki me je pripravila do te objave, pa je ta(zato tudi vključujem svoj odgovo0r nanjo) :

“Ne redki , ki so že sami nekaj let v penziji imajo še žive starše, ki so v penziji že precej več let kot so delali. Nesramno rečeno ali ne, tako je in tega voza se ne da več vleči.”

naj to logično razčlenim: ta stavek lahko pomeni eno od sledečih stvari:
1) kdor je v penziji, ne sme imeti še živih staršev. čakamo na nadaljna navodila, frau X.
2)s tistimi, ki so delali le 45 let in so zdaj stari 90, je treba nekaj narediti. prosim za nadaljna navodila, frau X.
3) tako se tega voza ne da več vleči- čakamo na konkretna navodila , frau X, čeprav so moji starši, celo brez tvojih navodil, že mrtvi.

P.S. kot pozitiven primer pa bom citiral del binove replike herr X-u.po tem ne bi bilo  potrebno v tej zvezi več reči ničesar. pa seveda ni bilo tako.

“Vendar si se že nekajkrat izjasnil, da bi se morali upokojenci, ko jim stanovanje postane preveliko, (partner umrl), preseliti v manjše. Kar je načeloma tudi res. Vendar samo načeloma! Zamisli si svojo mamo (ali očeta), da bi se ob izgubi svojega dolgoletnega družabnika morala odpovedati še vsem ostalim znancem. Primernega manjšega stanovanja praviloma ni mogoče dobiti v neposredni bližini. Starejši ljudje pa imajo ob tem še omejene možnosti potovanja. Ne vozijo več avtomobila, ob slabem vremenu niti peš ne zmorejo varno prečkati ulice … Torej naj se odrežejo od življenja? V starem okolju so vendarle imeli nekaj dobrih znancev. Tudi kakšnega takega, s katerim so se lahko “spričkali”.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 26 komentarjev »

MRKAIĆEVE SVETE KRAVE IN KRAVJEKI

Objavil commonsense dne 20.01.2008

Izzvan sem se pridružil bralcem in- ne morem drugače –tudi recenzentom Mrkaićevega umotvora. Opravičiti moram namreč svojo namero, da prvič, in –upam- tudi zadnjič, kakšno knjigo prav konkretno in dobesedno vržem v smeti.

Lahko bi jo seveda tudi( pa je ne bom ) podaril v oceno kakšnemu sociologu, psihiatru , kliničnemu psihologu, ali veterinarju ( na te sem se spomnil seveda le zato, ker v knjigi nastopa toliko umsko, značajsko in intelektualno handikapiranih oseb, nekaterih domnevno tudi živalskega izvora)

Najprej bom povedal, zakaj se s pamfletom ne bom ukvarjal »odstavek po odstavek«. Mrkaić namreč na 440 straneh ni povedal niti ene svoje misli, razen svojih zelo decidiranih osebnih mnenj o drugih, predvsem o »komunistih« in orangutanih, to pa so vsi, ki se z njim absolutno ne strinjajo .

Kot sem nekje že zapisal, moram Mrkaiću priznati le to, da se dobro na pamet uči- kar naprej nekoga ali nekaj citira, naučene , a za debato v času njegovega »vladnega strategiranja« povsem nerelevantne matematične formule navaja, sicer pa preprosto demagogijo zganja, ali pa – še največ- vsepovprek zmerja. Da bi si avtor zaslužil kaj boljšo oceno, bi že moral kakšno konstruktivno misel tudi sam prispevati- na primer, kako izposojene teoretične ultraliberalne predloge konkretno vskladiti s socialno in pravno državo, kot jo pri nas zahteva ustava. Ko se je takrat debata približevala tej točki, je previdno izginil, vroči kostanj pa prepustil svojemu alter egu, Damijanu, ki se je s tem moral soočiti, in je seveda tudi pogorel.

Avtor se kar naprej zateka k besednim ali številčnim manipulacijam in »smicalicam« na ravni 6. ali 7. razreda osnovne šole. Temu sicer nasede tudi kakšen diplomiran kemik, strojniki pa smo po MM menda nepoboljšljivi .Primer:

Da dokaže »neproblematičnost« in progresivnost enotne davčne stopnje, na straneh 201 do 203 govori o 50 % ali celo 55 % EDS . Kdor je pred 3 leti sledil reformnemu dogajanju ve, da je v reformni razpravi vedno bilo govora le o slovaškemu podobnem modelu, torej približno 20 % EDV. 20. 5. 2005 je na sestanku Mrkaićev strateški svet premieru priporočil 20% kot optimalno stopnjo EDS, ne 50% . Dejstvo. Preverljivo. Ali MM v svoji aroganci misli, da smo vsi nepismeni orangutani, ali samo nekateri?

Kot ilustracijo avtorjevega norčevanja iz bralstva le tole: njegov domačijski izračun na straneh 201in 202 naj bi dokazoval progresivnost in “nekonfliktnost” EDS-a . Poskuša nas zavajati s 5o% stopnjo, v razpravi pa je seveda bila , ponavljam, 20 %.

Če račun ponovimo z resnično predloženimi številkami, govorimo v evrih in za lažjo predstavo malce zaokrožimo številke, dobimo tole:

pri hipotetični splošni olajšavi 400 eur bi torej nekdo z dohodkom 400 eur plačal nič davka,

tisti s 1000 eur 20% od 6oo, torej 120 eur davka, to je 12 % dohodka.

Tisti z 2000 eur 20% od 1600, torej 320 eur, to je 16 %. (tu nekje se je MM iz »neznanega«, a razumljivega razloga ustavil).

Pri 3000 eur je davka 520 eur, torej 17,3 % .V redu, tam do 2000 eur je to bilo kar progresivno, a seveda nujno »v škodo« namenu in učinkovitosti EDS-a.(Bolj progresiven postaja proporcionalen sistem, manj smisla ima vpeljevati ga. Logično.)

Kaj pa kakšen bolj uspešen podjetnik, odvetnik , visok funkcionar ali kaj drugega, ki zasluži 10.000 ali 20. 000 eur : 1920 ali 3920 eur davka, to je 19,2 ali 19,6 %.

Ali pa kak predsednik uprave in obenem lastnik ali solastnik velikega podjetja, recimo s 50. 000 eur, da o pravih finančnih mogotcih niti ne govorimo. Davka 9.920, torej 19,84 %.

Torej je davčna progresija med sicer solidno bruto plačo 3000 eur in »tajkunskim« dohodkom 20.000, 50 .000, ali hipotetičnih 100.000 ali celo milijon eur le največ dobra dvainpol odstotka. Progresivnost, da te kap. Seveda ne gre za »svetost« progresivnosti »per se«, ampak za financiranje kvalitetne pravne in socialne države, kot piše v ustavi. Prazen državni žakelj pač ne stoji pokonci.Kako se z njim danes gospodari , je druga zgodba- tu ima Mrkaić tu in tam celo nekoliko prav.

Celotna »pravljica » se je seveda morala zrušiti, ko se je postavilo vprašanje, kako zakrpati po 20 % EDS –u nastalo luknjo v državni blagajni. Z enotnim, višjim ddv-jem seveda, dvakrat višjim predvsem na osnovne potrebščine. Predlog torej oropa državno blagajno, izplen podari najpremožnejšim, razliko pa s podvojenim ddv-jem na osnovne potrebščine zaračuna najrevnejšim. Toliko o Mićevi in Damijanovi socialni občutljivosti. Mrkaić je svojo na strani 304 tudi konkretneje opisal- upokojenka z 80 starimi jurji da tudi do teh aktuarno ni upravičena. Ko ji nekdo še to vzame, jo prav malo zanima, ali je umrla od aktuarne, ali kakšne druge lakote..

Vsakomur razumljiv dokaz za zgrešenost, oziroma neživljenskost Mrkaićevih napiflanih predlogov pa je, da jih še nobena kolikor toliko normalna , kolikor toliko socialna država ali družba ni sprejela v takšni obliki. Razen Hongkonga (!) so le še nekatere ex »komunistične« države EDS sprejele preprosto samo zato, ker niso imele absolutno nobene tradicije, znanja ali izkušenj pri pobiranju davkov in so jih tako na preprost način vsaj nekaj lahko začele pobirati. Seveda za ceno brutalnega razslojevanja prebivalstva. Z njimi se primerjati je za Slovenijo, ki je že dolgo pred Mrkaićem imela kopico ekonomistov z zahodnimi znanji in izkušnjami (hvala bogu ne mrkaićanskimi), sramota. Misli na EDS so se po zelo kratkem premisleku odpovedali tudi znani komunistični voditelji Reagan, Merklova, Janša in drugi.

Precej jasno postane, da je MM to knjigo napisal predvsem zato, da bi se opral vsaj nekaterih ekstremističnih neumnosti, ki jih je kvasil in prodajal takrat, računa pa na slab spomin ljudi, vendar jih je kar nekaj takratno dogajanje zanimalo, in so mu pazljivo sledili. Knjigi se seveda tudi mnogo teže naredi replika, s kakšnimi so ga takrat lahko sproti gnjavili razni »komunistični« pisuni.

Da je Mrkaić v obstoječem sistemu kar nekaj svetih krav našel in skritiziral, se mi ne zdi nič posebnega, večine se zavedamo tudi »neizobraženi« amaterski kritikastri.Krave s travnika preganjati, pa ga potem z lastnimi kravjeki posejati pa se mi ne zdi posebno znanstveno. Slabosti in absurde v svojedobnih družbah so znali razkriti tudi Marx, Mao in Pol Pot, ampak je tako kot pri Mrkaiću zdravilo, ki so ga predpisali , žal bilo hujše od bolezni. Če Mićo drugih, živih, pristašev nikakor in nikjer ne najde, se bo morda vsaj v družbi teh- sicer pokojnih- a za živa podobno radikalnih kolegov ekonomistov nekoliko bolje počutil.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 9 komentarjev »