Na nekem drugem blogu se je razpravljalo o poslanskih plačah in podobnem, začudilo pa me je, da čeprav vsi vemo, da riba smrdi pri glavi, nihče ni opazil, da poslanski dohodki pač začno smrdeti pri najvišjih , torej dohodkih naših evropskih poslancev. Njihove plače same naj bi sicer bile enake domačim poslanskim, ampak stroški zanje pa so mnogo višji- vsi ti asistenti (včasih kar družinski člani), dodatki, sejnine, potni stroški, prevajalci, šoferji , itd. Tudi ti stroški ne bi bili problem, saj jih nekaj nosi Evropa (ampak, ali nismo tudi mi Evropa, in bi se ta denar lahko porabil za kaj koristnega?), precej več pa seveda neposredno naš davkoplačevalec- ampak vprašanje je, kaj ti ljudje za ta denar koristnega počno? Na splošno, še posebej pa za matično državo?

Nič.To se je pokazalo pri nedavnem dogajanju okoli hrvaškega ZERP-a . Naši poslanci namreč niso naši, ampak poslanci evropskih strank, dve glavni sta desna ljudska in leva socialistična. Naši med prvimi so se več ali manj potuhnili, saj je Hrvaška bila, in v perspektivi tudi ostaja precej bolj zvesto desničarska kot Slovenija, med tistimi drugimi pa je vsaj Pahor sicer poskušal nekaj rogoviliti, pa so ga kmalu “njegovi” lastni na cedilu pustili- slovenski interesi so za panevropsko stranko vredni pač le približno 0.5 %, kolikor nas je v Evropi.

Zadevo je na koncu za silo uredil evropski komisar, pa zagotovo ne zaradi Slovencev, ampak prav tako gotovo zaradi Italijanov, ki so seveda vedeli, kje so pravi gumbi in vzvodi za doseganje svojih ciljev.

Čemu torej služi Evropski Parlament - zakonodajno telo ni, interesov držav članic ne zna , ali ne more zaščititi, očitno je le nadvse drago odlagališče za odslužene, ali sicer doma odvečne politike, in vir zaslužka za Strassbouržane, letalske družbe in podobne zaslužkarje.

Da je služba evropskega poslanca le sinekura, nagrada za pretekle zasluge, ali sredstvo za nepotistično zaslužkarstvo, dokazuje tudi to, da poslancu mimogrede ostane še dovolj časa za vodenje kakšne stranke doma, za kandidiranje za predsednika, za golf, in za podobne državotvorne zadeve.

Da ne bi kdo mislil, da sem na domače slovenske poslance in na naš parlament kar pozabil: ta vsaj ima določen pomen za našo državo- če drugače ne, je vsaj kar dobro nadomestilo za klavrne zabavne programe naše rtv. Mnogo raje kot nmk, vzemi -pusti, ali notpadu gledam desničarsko “konjenico” (prosto po Mladini), ali levičarske potratne, ali šir(c)oko cvik(l)ajoče dolgoveznosti. Najbolj všeč pa sta mi v zadnjem času tista blondinka in njen šef ( barve las se pri njem zaradi briljantinaste čelade ne da točno določiti), ki sta očitno oba v isti šnelkurz srepega gledanja in mijavkaste retorike hodila.

To, da bi naj poslanci glasovali po svoji vesti, je seveda bajka za majhne otroke. (Pa še dobro ne bi bilo. Saj je vest del človekove zavesti , zavest pa se s časom in okoliščinami spreminja - že po prekrokani noči, na primer). Jasno je, da se v resnici glasuje po navodilih stranke, in da so poslanci le strankarski vojaki - saj se celo tako pomembne zadeve kot je kazenski zakonik delajo po domače, kar na neki kuhinjski mizi, uzakonijo pa se s preglasovanjem. Takle pač mamo.

Prav bi seveda bilo, da bi poslanec ravnal v skladu z obljubami, ki jih je dal volilcem v svojem volilnem okrožju- ker pa stranka pravzaprav poslance s pomočjo svojih “list” postavlja po svojih kriterijih, je jasno, da pri nas to ni izvedljivo. Še najbliže omenjenemu sistemu so v tako obrekovanih ZDA, ampak pri nas seveda za kaj takega živi mnogo premalo Američanov (če parafraziram znanega Slovenca).

———————————————————————————————————-

Zdaj pa k zares (oops, to je vse prej kot kakšna reklama) državotvornem predlogu- če dobim dovolj podpore, se morda celo odločim za vstop v politiko:

Če so torej poslanci le strankarski vojaki, jih lahko mirno ukinemo. Na volitvah naj se izvolijo stranke, vsaka dobi v razmerju dobljenih glasov “žetone”(ali zaradi mene fižolčke, je ceneje), ki jih njihov predstavnik pri sprejemanju novih zakonov v kuhinji nekdaj predsednika parlamenta, sedaj glavnega kuharja položi na mizo, in zadeva je opravljena.

Tisto tako imenitno mesto evropskega poslanca pa naj se izkliče na dražbi, pač najboljšemu ponudniku, tako kot so nekoč prodajali plemiške naslove. Izkupiček , skupaj z denarjem, prihranjenim z ukinitvijo parlamenta pa naj gre za penzijski sklad, ali za azil za male živali. Hm, z ukinitvijo parlamenta bi najbrž nastala potreba tudi za kakšne druge vrste azile, ampak ne bodimo preveč hudobni.

Upam, da zaradi telebanov ne bo zamere, v trenutni rimarski družbi sem itak edini predstavnik moškega spola, naj se torej predstavnice nežnejšega ne počutijo prizadete. Če se bo pa še kakšen pogumen možakar našel, pa mu bom vnaprej odvezo od telebanstva podelil.

Ob umiku pesniškega kralja Matjaža pod Peco, oziroma pod Pečje in ob senzacionalnem razmahu amaterskega rimarstva na prejšnjih dveh postih se mi zdi le pošteno in prav v ta namen odpreti nov post, kjer bo dovolj prostora za pesmice, rime, stihe, krščanske in poganske obrede vseh vrst in podobno. Še posebej, ker se je pojavilo kar nekaj “potepuških muc”, ki mislim da bi jim topel domek dobro del, seveda ob ostali, tukaj že “etablirani” srenji . seveda so tudi prozni prispevki dobrodošli , če , in kadar kdaj zmanjka inspiracije. Nad splošno moralo in politično korektnostjo pa bo seveda budno bdel vaš stric bed…, pardon, commonsense.

Začnimo , oziroma nadaljujmo torej z že začeto akcijo posvajanja anonimke a.k.a. porednice in kače boe konstruktor - ta mi je kot strojniku še posebno blizu .

Zdaj pa na delo, čeprav vem, da je “narabutano” sadje vedno slajše od ponujenega, hehe

P.S.”deal ” glede predzadnjega posta seveda še vedno velja, a ta bo najbrž preglednejši.

Preden začnem, naj pojasnim , predvsem prizadetim penzionistom, da v prejšnjem postu sam nikakor nisem imel namena rimariti v kalnem- kot se morda komu zdi- ampak, da sem se pač pustil zapeljati (saj vemo, volja je močna, meso pa šibko )dvema p(esm)ohotnima dekličema. Moral sem jima tudi obljubiti, da bom spet kaj o mačkah napisal.Torej:

Kot zloglasni mačkoljubec si ne morem kaj, da kadar sem na Floridi, ne bi obiskal Hemingwayeve nekdanje hiše v Key Westu– v njej je živel v tridesetih letih, preden je odšel na Kubo- v njej je napisal kar nekaj svojih knjig- Zbogom orožje, pa Sneg na Kilmanjaru, začel je Komu zvoni…..Mene pa predvsem zanima, kako gre njegovim mačkonom (no, njihovim potomcem), odkar sem jih zadnjič obiskal.

Seveda vsi vemo, kaj vse je Ernest bil – pisatelj, pustolovec, vojni dopisnik, športni ribič, žensk se ni branil, pijače še manj- in seveda tudi slaven lovec na veliko divjad. Sam lovstva ne maram, tudi lovcev ne, ampak tale Ernest me pa preseneča- velike živali je streljal in ubijal za šport, doma pa si je redil celo čredo domačih mačk, jih ljubil in razvajal .

Ta zgodba je posebej zanimiva zaradi enega ladijskega mačkona, belega samca z imenom Snowball, ki ga Hemingway leta 1935 dobil v dar od prijatelja, ladijskega kapitana. Snowball je imel genetsko napako (nekje sem našel tudi njeno latinsko ime, pa sem pozabil)- imel je namreč na vseh štirih tacah po en prst več kot navadni mački. Torej spredaj po šest, zadaj po pet prstov in krempljev. Ta deformacija je dedna, in mačkoljubec Ernest je Snowballu omogočil seksualno svobodo, o kakršni bi otroci cvetja iz 60-ih let samo sanjali. Tako si je vzgojil čredo domačih mačk , ki menda vse imajo ta gen, izrazi pa se menda le pri njih polovici.

Ta čreda (potomci) še danes živi na posestvu, ki je sedaj Hemingwayev muzej v Key Westu ,šteje pa kakšnih 50 do 60 živali, približno polovica naj bi imela te odvečne prste. Kadarkoli sem bil tam, jih sicer nisem videl kaj več kot polovico tega števila (druga polovica se- precej razumljivo- najbrž skriva pred nadležnimi turisti). Ko se bom naučil na ta blog limati fotografije, bom nekaj šestprstnih in tudi sicer zanimivih objavil.

********************

Naj pa odgovorim še tistim, ki mislijo, da so dvotedenske počitnice na Floridi nevemkakšen tajkunski luksus. Rekel bi tako, da če najdeš prave vire, se znajdeš, in znaš razmeroma skromno, vendar udobno tam potovati, da takšne počitnice za dve osebi s poletom vred ne stanejo kaj dosti več kot dvotedenske počitnice para , morda s pamžem ali dvema na Hrvaškem, ali drugje v Evropi. To velja še posebno, od kar je dolar na tako rekordno nizki ravni.

Florida se mi zdi imeniten prvi cilj za nekoga, ki bi želel prvič v živo spoznati vsaj en del Amerike. Življenje tam je že na prvi pogled preprosto in lahkotno ( morda zato, ker je prilagojeno tudi mnogim tam živečim penzionistom, hehe), k temu pripomore seveda odlična klima, posebno v tem času. Cene so med najnižjimi v ZDA, zanimivosti za obiskovalca pa je nešteto – od Epcot –a do vesoljskega centra Kennedy, parka Everglades, Disneya (kakor za koga) , otočja Keys, zgodovinskih zanimivosti, itd. Izogibati se je treba le Miamiju (vsaj delom mesta), in potovanju sredi poletja- vlaga in vročina sta lahko neznosni. (se pa seveda da preživeti tudi ves dopust v kakšnem klimatiziranem shopping mallu. Pri današnjih cenah in dolarju vsekakor, hehe.

Sem pa v zvezi s Florido morda nekoliko pristranski- neznansko mi je prirasla k srcu že pred nekaj leti, ko sem se s tako težkim srcem poslovil od službovanja, in si privoščil leto dni na krovu jadrnice, s katero sem obplul ameriško vzhodno obalo, zimo pa prebil kar na barki na Floridi in na sosednjih Bahamskih otokih. Je bila kar zanimiva dogodivščina, za veščega navtika ne kaj posebno nevarna ali pustolovska, zanimiva pa dovolj, da sem začel o njej pisati, pa mi je računalnik po kakšnih 100 straneh vse požrl. Potem pa sem ne le izgubil navdih, ampak se mi je pisanje za dolgo povsem zagravžalo. Zato zdaj raje pišem le še o penzionistih in o mačkah.