Rime na parnasu so šle v franže,
hvala bogu sen barve oranžne,
meni rima se za zabavo,
glej ga vraga rabim tudi družbo ta pravo.

Sem samo muc oranžne barve
in Golobič ni moje farbe
(da ne bo pomote).
Sem lik iz mnogih risanih filmov za otroke
pa vendar sem še vedno maček na obroke.

Jaz ljubim mir in vilino,
od drugih čisto bližino,
mi globokoumnih utvar
ni bilo nikoli mar.

Jaz sem zdaj in nikoli več,
mi mačje je življenje čisto preč,
sem maček ustvarjen za trenutek
in ni mi mar za boljši “frutek”.

ni vrag, da v enem od le-teh
ob drugih mačjih le zvereh
za pse prostora nič ne bo-
se drugo igrišče
in prebivališče
bo zanje gotovo našlo.

Sem imel velik teritorij,
sosedov vrt je bil moj avditorij,
ampak sosedje so imeli tudi psa
in to je sodu izbilo dna.

Sedaj si želim samo spanje spokojno
in ne več z ostalimi mački vojno,
še manj pa, da srečam kakšnega cucka,
ki se zapodi v vsakega mucka.

Le komu zdaj zvoni? Sprašujejo se zvesti bralci
In si manejo dlani, (pre)mnogi blogosovi sralci.
Pa, da ne bi kdo pomislil, da ta naš lepi stric
je lepotec le na zunaj: TUD PO SRCU DOBER JE NAŠ BLITZ!!!

smrk, smrk