Založnik ima pravila stroga,
in kdo sem jaz, para uboga,
da smel bi njega ne ubogat
ter s temi verzi tule blogat?

A to, kar sem imel na disku,
je v tem hipu že v tisku,
in ko bomo na srečanju se zbrali,
bomo iz nje že lahko brali.

Zato pa že sedaj vas vabim,
da kasneje ne pozabim.
Datum 18. 10. se že ve,
a kje natančno, to pa še ne.

A ne le to! Drugačna polja širna,
po glavi mnogim našim zdaj rojijo,
po njih se bitja slavna in nemirna,
iz kraja v kraj za žogo le podijo.

In narod naš, bogastvo te dežele,
v steklo bulji, gleda te “bogove”!
Kaj visokosti so na krožnik vzele,
in kdo bo brcnil žogo med drogove?

Ta blog sameva! Kje ste, telebani?
Mar res je dobra samo tuja slava?
Naš lastni trud, je res le sok neslani,
domača viža, ni nobena prava?

Moja glava pa trdi,
da vsak cekin ‘ma dve plati,
vroča juha,
ki se skuha,
se pa tudi ohladi.

Kaj v glavah se prepleta,
v mislih vsakega poeta,
sredi jase,
vsak ve zase,
do konca pesem ni odpeta …

Commonsensu vse čestitke,
ker je brez teme nalogo dal.
Rime globoke ali plitke
vsakdo sam si je izbral.

Če pa še kdo zasluži slavo
(poleg Roka tu je še Bin),
Nagajivkino bi glavo
trebalo vkovati v cekin.

Tak cekin pa bi delili
vsem iz blogarskega kroga
8. 6., ki bi ga določili
kot državni praznik, to je Dan bloga.

Le nikar se ne vznemirjaj,
če nekdo kar posplošuje,
s “strani svoje” zmer’ pridirjaj,
tud’ če moder breg modruje.

Zvestoba sebi nekaj šteje,
ne bregovi levi, desni,
ko pripadnost dela meje,
nauki niso zdravi, resni.

Kjer se religija spotika
in drugačnost podcenjuje
sebi temelje spodmika,
svoje bistvo spodkopuje

Morda pa nisem več pri ZDRAVI,

Vreme je kot ciganska suknja,
črno, belo, dež in sonce,
v moji glavi strašna luknja,
kot bi kdo razbijal lonce!

Celo najljubša moška igra,
nogomet, mi ne pomaga,
ne le mačka, cel´ga tigra,
v glavi je razneslo, vraga!

Ne, nisem pil! Tudi ne “pohal”!
Nisem žensk okrog podil!
Tobaka nisem niti vohal,
sem cel dan prav priden bil!

Morda pa nisem več pri pravi,
in zato sem zatežen,
ne pripadam strani pravi,
sem trapast majhen in zelen?

/ “to pa konec ni predstave
publika se veseli
ker spet padale so glave
in spet po mušnicah diši” /

————————————————

Ta predstava se nikoli
pravzaprav ne dokonča,
je pre_podvržena paroli,
s strupom gob se le igra.

Glave žal včasih same
tja na tnalo legajo,
nič ni novega to zame,
a misli vseen’ begajo:

probajo si le predstavljat
kaj se vse je v glavah pletlo,
ko si jele so proslavljat
kar pomest’ bi mogle z metlo.

Res nadvse bi zanimivo,
(vse) podnapise b’lo prebrat,
vse kar ni zanemarljivo,
iz vsebin teh ven pobrat.

Žal pa bistvo ponavadi
rado skrije se očem,
kjer vodi želja po prevladi,
je z idejami problem!

A vesela sem, da dali
ste mi možnost, da povem,
pa iskri moji radoznali,
da postala je “boem”.

Je sanje svoje zaživela,
ki so vtisnjene v esenci,
ves čas k bistvu je stremela,
ablajoče vlade v senci.

Tisoče besed v rimah
ali pa milijon v prozi,
člov’k pa kar v svojih štimah
fura dalje, cilj obvozi …

Ne egoizem in obremenjenost
ne diskriminacija,
duha in mozga le vznesenost
nove možnosti nam da!

Žugam vam za vse vloge,
ki ste mi jih podtaknili,
a v smehu risala sem kroge,
za vse kar ste mi namenili.

In seveda, da sem lastno
vlogo tudi sebi izbrala,
enkrat blago, drugič strastno,
na sproščenost sem igrala.

Če sem koga prizadela,
naj mi proba oprostit,
a obstajajo načela,
prek’ katerih nočem it!

Commonsensu pa čestitke,
v azil nas ni sprejel “pod mus”.
Mi pa v duhu večne bitke,
prilezli smo do tisočplus.

Hvala vsem za dobro družbo,
misli, čute in duha
in tole rimarsko okužbo,
ki ozdravljenja ne prizna.

LP VSEM!