Danes je nedelja, na nacionalni televiziji si bom najprej pogledal dokumentarni film o dogodkih že precej davnega leta 2008, ko je znani polpreteklostni zgodovinar tik pred volitvami razkril, da je eden najprominentenjših vodij opozicije v svojih mladih letih v resnici bil zloglasen upravnik taborišča na Golem Otoku, za to službo pa se je šolal v Stalinovih gulagih. Seveda je opozicija v valu splošnega ogorčenja takoj bila diskvalificirana, in so se takrat nekoliko razmajane zdrave sile hitro spet združile, in seveda spet zmagale. Te nas, hvalabogu, še vedno milostno in dobrohotno vodijo proti svetilniku svetle bodočnosti.

Obupane proteste boljševistične opozicije, češ da to že zaradi kandidatovih let povsem matematično ni mogoče so takoj, in učinkovito zavrnili z Inštituta za teološko matematiko, kjer so pojasnili, da tudi matematika včasih deluje na nepredvidljiv način. Odkar so na televiziji poleg vladnih poročil in neposrednih prenosov iz Vatikana na programu skoraj le še biblijske oddaje in narodnjaška glasba, bo tak dokumentarec prava poslastica.

Vesel sem tudi, da se to nedeljo lahko posvečam posvetnim stvarem, in ne kot prejšnjo nedeljo, ko sem vse dopoldne bil pri spovedi ( saj ne, da imam toliko grehov, le vrste so bile dolge). Odkar je vlada lastnikom pokljuških gozdov podelila ekskluzivno pravico na prodajo drv, se ta dobijo le še na župniščih. Da ne bi za zimo morda ostal brez kuriva, se mi zdi, da je dobro, da se tu in tam grem spokorit- tam me namreč žal poznajo, saj imajo moj dosje z mojimi blogi izpred 12 in več let. Sem bil pač mlad, temperamenten in nekoliko nepreviden.No, vsaj Golega Otoka se mi ni treba več bati, čeprav še zdaj ne vemo natančno , čemu bo novi umetni otok pred Izolo, paradni projekt naše vlade, v resnici namenjen.

No, film je izpolnil vsa moja pričakovanja, in mi je zdaj vse jasno. Popoldne grem morda na pivo ali dve v gostilno na vogalu , paziti bom le moral, da se mi jezik preveč ne razveže, saj na tistem koncu ulice bdi naš ulični kurat in pazi na red in moralo v svojem rajonu. Z moralo sicer pri svojih letih več nimam večjih problemov, nekaj več pa še vedno z redom, gospa Commonsense me po vseh teh letih še vedno kara, in me vzpodbuja k večji redoljubnosti. Kar naprej me opominja, da sem kot majhen otrok hotel postati redovnik (že res, ampak ne zaradi reda, le zaradi dobrih del)

Sedaj pa si bom vzel čas da preberem še Sobotno prilogo časopisa OPUS DELI( kompromisno poimenovanje nekdanjega DELA). Poglej , poglej, zanimiva novica: ena od vladnih strank, znana po tem, da je že večkrat spremenila ime, se je pravkar preimenovala v stranko MATILDA. Obenem je tudi objavila svoj novi predlog za odpravo nadležnih penzionistov in za preprečevanje pretiranega staranja prebivalstva- kajenje bodo ne samo spet dovolili, ampak celo zakonsko predpisali. Odlična ideja, boljša, kot tista nekdanjega ministra za socialo, delo in družino, ki je -sicer šele v svojem naslednjem mandatu- za pospeševanje rodnosti dekletom predpisal nošnjo bombažastih, dokolenskih spodnjic in prepovedal kazati gole popke. Ne samo, da se je stvar nekoliko zapletla pri kontroli izvajanja prve točke (kar nekaj kontrolorjev je zaradi brc v mednožje končalo na urgenci), ampak tudi, ker je ukrep pri drugem spolu občutno znižal zanimanje za pospeševanje rodnosti, tako, da je zadeva kmalu bila preklicana.

Piše tudi o pravkar razpuščeni profesionalni Slovenski Vojski- očitno jim je zmanjkalo vojakov- enih zaradi slabih plač, drugih iz obupa nad vedno pokvarjenimi Patriami, veliko se jih je tudi izgubilo med vsakomesečnimi romanji v Lurd, tako da je ostalo le še nekaj oficirjev in kuratov. Kaže, da bo vlada zdaj organizirala novo vojsko, le da mi njeno napovedano poimenovanje ni preveč všeč, čeprav verjamem, da bo res branila naše domove.

Tako, dragi dnevnik, čas je, da greva spat. Jutri bo pa nov dan.

P.S. : ( VOLILNI) NAUK TE IN PREJŠNJE ZGODBE: KAKORKOLI SE OBRNEMO, RIT BO ŠE VEDNO ZADAJ, IN MI BOMO V NJEJ !

Nedelja je in bi še malce spal. A me je že navsezgodaj spet prebudila bučna glasba Parade ljubezni, ki se že nekaj let vsako nedeljo dogaja na naših ulicah. Skorajda sem pozabil pred hišo izobesiti zastavo, kot za te priložnosti predpisuje zakon, a sem le še pravočasno uspel. Saj priznam, da je pogled na pare stasitih mladeničev in mladenk naravnost navdušujoč, le malce nenavadno je, da se prvi z drugimi nič kaj ne družijo. Ko vidim, koliko sladkih otročičkov vodijo s seboj, se zato malce čudim, od kje so jim, ampak tega se dandanes pač ne sprašuje.

Nekaj sem sicer slišal, da je naša vlada , da bi zagotovila enake pravice res čisto vsem, po pred mnogo leti nesrečno izgubljenem referendumu obnovila nekdaj kupljeno vojaško mobilno bolnišnico, in jo spremenila v mobilno umetno oplodilnico. Žal jim je kmalu pričelo zmanjkovati moških prostovoljcev ki bi se bili pripravljeni anonimno žrtvovati samo za pravice drugega spola, pomagali niso niti reklamni jumbo plakati s sliko Ramone Sobolj, ki se že 13. leto po vrsti diči z naslovom najbolj poželjenja vredne  Slovenke.(morda pa ravno zaradi tega, kaj pa vem). Tako, da sedaj sprejemajo tudi samo tozadevne prispevke. Na srečo vedo, da sem že precej v letih, in mi več ne hodijo vsak dan s stekleničko v roki trkat na vrata, ali ne bi prispeval tudi jaz.

Zdaj v miru prebiram nedeljsko »Ljudsko pravico«, kot se vodilni časopis spet imenuje, odkar so ga iztrgali iz rok kapitalističnih tajkunov. No, vsaj pravic , pravičništva in pravičnikov res več ne manjka, odkar so takrat, leta 2008 , tik pred volitvami, naši izpisani dobili tožbo na evropskem sodišču, ki jim je za odškodnino prisodilo ves državni proračun za naslednjih deset let. Država je seveda takoj bankrotirala, stečajni upravitelj je postal nekdanji sodnik M. Pravic, ki je , jasno, takoj odpovedal volitve in imenoval krizno vlado, ki nam zaradi neprestane nevarnosti desničarskega prevrata blagohotno vlada še danes.

No, v današnjem časopisu vlada presenetljivo priznava nekaj manjših problemov, ki naj bi se pojavili, ko je za seveda povsem upravičeno popravo krivic vlada na direktorskih mestih zaposlila vseh 18.000 izpisanih, zato so se davki pač nekoliko povišali, učinkovitost državne uprave pa se prilagodila novemu stanju, kot se temu pravilno reče. Vlada pravi, da naj nas to, da nam sedaj v žepu ostane manj denarja ne skrbi tako zelo, saj so življenjske potrebščine že nekaj časa itak samo na karte, odkar je druga največja vladna stranka, po domače imenovana »ČEZLES« , dosegla, da se sme pridelovati le še biodinamične pridelke, zalivane z desnosučno informirano vodo, uvažati pa le še izdelke, narejene iz naravnih ekoloških surovin. Pravkar sem kupil nov pralni stroj iz ekološko recikliranega kartona, in zdaj čakam, kako se bo kaj obnesel.

V časopisu berem tudi poročilo notranjega ministrstva, ki objavlja, da imajo, odkar ( seveda tudi v popravo preteklih krivic , temu se pravi pozitivna diskriminacija ) v policijo sprejemajo samo še predstavnike neke dolgo časa hudo zatirane manjšine, kar za 50 % manj prijavljenih kaznivih dejanj, tatvin, izsiljevanj, ukradenih in neregistriranih avtomobilov, črnih gradenj in podobnega, kar pripisujejo predvsem povečani uporabi strokovnih policijskih prijemov v zvezi s takšnimi prijavami, oziroma prijavitelji.

Med ostalimi novicami berem tudi o preimenovanju tretje največje politične stranke, katere staro ime je menda preveč spominjalo na neko halucinogeno snov, in se bodo sedaj imenovali KRESNICA. Meni je prav.

Minister za medcivilizacijski dialog je najavil, da bo čez nekaj dni osebno odprl in vodil vsenarodno praznovanje dvajsete obletnice 11. septembra, začetka konca ameriškega imperializma. Vrhunec programa bo tekmovanje v sinhronem sežiganju ameriških zastav, glavni favorit za zmago so seveda mažoretke z Mirovniškega Inštituta .

Slavo Slovenije je spet slavil Slavoj »Talking Machine« , minister za kulturo, nekoč pa filozof, znan predvsem po vpisu v Guinnessovo knjigo z rekordom v govorjenju brez dihanja, sedaj pa berem, da je ravnokar dobil tudi še alternativno Nobelovo nagrado . WOW ! Malce nerodno pri podelitvi je bilo le to, da je med zahvalnim govorom ves ganjen tako krilil z rokami, da je enemu članu komisije po nesreči iztaknil oko, drugemu pa izpahnil ramo. Oba je menda brž potolažil, češ da slava ima vedno svojo ceno, Slavoj pač toliko večjo, in da- filozofsko gledano- ni nujno, da jo vedno plača slavljenec.

No, za danes dovolj, dragi dnevnik, pojdiva spat. Jutri bo nov dan.

P.S. : (VOLILNI) NAUK TE IN NASLEDNJE ZGODBE: KAKORKOLI SE OBRNEMO, RIT BO ŠE VEDNO ZADAJ , IN MI BOMO V NJEJ!

Najprej naj povem kako potrt sem, prizadet in ponižan. Vsakokrat, ko sem na jadralnih počitnicah ob hrvaški obali, na svoji 20 let stari jadrnici, me daje manjvrednostni kompleks, ko povsod okoli sebe gledam avstrijske, nemške, češke, poljske, da, celo holandske jahtarje z nadvse imenitnimi, velikimi, novimi plovili, z ducatom in več metri dolžine in z uhuhu konjskimi močmi pod krovom.( na eni od ta večjih jaht sem videl celo butlerja , oziroma stewarda z belimi rokavicami!) .Zdaj pa, » to add insult to injury«, sem na nekem blogu pred kratkim izvedel, da so tudi ti v resnici precej manjvredni, vsaj v primerjavi s tistimi, ki počitnikujejo v Franciji. Menda obstaja celo sum, da gre za čisto navadne delavce!! Torej sem najbrž jaz zdaj manjvreden na kvadrat ! Oy vey. (Sicer bi jaz tudi prav rad počitnikoval v Franciji, ampak za moj okus je tam preveč Francozov.)

Ampak zdaj pa k zgodbi z zadnjega, pravkar končanega dopusta. Včasih, predvsem ko se vreme spreminja, ali se na ladji kaj pokvari, z gospo CS prebijeva nekaj dni kar v marini, na našem privezu. Tam so ladje privezane tako blizu ena drugi, da se sosedom, njihovim navadam in običajem sploh ne da izogniti- imenitna priložnost za antropološke in socialne študije. V danem primeru pa bi rekel, da pravzaprav še najbolj zoološke.

Na nekoliko večji jadrnici na pomolu nasproti , se pravi kakšnih 10 metrov od nas skoraj vse poletje biva avstrijski par, nekoliko starejši od naju , z vnučico, staro kakšna 4 leta. Ni mi sicer jasno, kako lahko že po dveh generacijah iz predstavnikov vrste homo sapiens ( no, kmalu mi je postalo jasno, da je v tem primeru »sapiens« hudo pretiravanje) nastane takšna majhna pošast vrste »osmi potnik«, pa čeprav maskirana v sladko detece tipa tiste na portugalskem tragično izginule Madeline .

Mala zverina ves božji dan drvi kot tornado gor in dol po barki, vrešči, predvsem pa išče (in vedno znova najde) stvari, ki niso pribite, privite, ali privezane, in jih meče v morje- kozarce, pribor, brisače, sončna očala, telefone in podobno- dedek in babica pa nič. Ladja ima sicer precej visoko mrežno ograjo, a mali hudič še vedno najde luknje skozi katere poskuša skočiti v vodo, tako, da imajo na dan vsaj dve ali tri reševalne akcije. Dedek in babica pa seveda navdušena, kako kreativen je vendar tale otročiček, ane.

Mali teroristki so našli celo pravo sužnjo- na sosednji barki sta tudi dedek in babica s kakšni dve leti starejšo smrkljo, ki pa je očitno bolj plašne vrste in so jo zdresirali (raje ne pomislim kakšne grozote so morali uporabiti za to), da cel dan caplja za divjakinjo in ji služi kot kakšna živa igrača, včasih kar kot žoga- pusti se suvati v rebra, brcati v noge, vleči za kitke. Oba para dedkov in babic pa joj, kako sladki so tile naši otročički.

Ampak, najhujše še pride: mala zverina se štiri do petkrat na dan (predvsem proti večeru) kar tako začne dreti kot na ražnju- najpogosteje sploh ni razločiti kakšnih besed, dretje kar tako na ves glas- in to od pol ure do ure in pol (sem štopal !) brez prekinitve, razen tu in tam kakšna sekunda za dihanje. Dedek in babica pa stojita zraven s sklenjenimi rokami in od vzhičenja s proti nebu zavitimi očmi, poglejte, kako talentirana je tale naša vnučica, tole bo gotovo ena nova Ana Moffo. Gledalci na sosednjih ladjah se ali poskrijejo pod krov, gredo v mesto na pivo, ali te teroriste prebadajo z ubijalskimi pogledi- seveda brez vsakršnega haska.

Zdaj pa presenečenje: pred nekaj dnevi se je pojavil mlajši moški, očitno oče malega zlodeja. In čudež- mala pošast je naenkrat metamorfirala v čisto navadnega človeškega otroka . Edino, kar je bilo slišati, je bilo tu in tam » papi, ali smem to, ali ono?« , » papi, kdaj se gremo kopat?« in podobne, povsem normalne stvari. V tej novi novi reinkarnaciji je sedaj mirno posedala po barki, se igrala s svojimi igračami, občudujoče gledala svojega papija in na splošno bila (skoraj) pravi angelček, od divjanja in tuljenja niti sledu več. Papiju pa se očitno o celi zadevi niti sanja ne.

Zdaj pa naj mi nekdo, ki se spozna na otroke in njihovo vzgojo (sam se ne kaj dosti, saj jih, hvalabogu, nimam) pove, kako bo to dete, doma očitno deležno kar normalne vzgoje, skoraj vse poletje pa pri starih starših vzgajana v teroristično- anarhističnem ( »antiavtoritativnem« je v tem primeru mnogo premilo) duhu doživelo, in preživelo kasnejše vključevanje v človeško družbo, v vrtcu, pa v mali šoli, pa v šoli, v družbi z vrstniki in tako naprej. Moje mnenje je, da tole lahko povzroči kar pravo shizofrenijo in da bo s tem otrokom kar nekaj psihoterapevtov imelo nekaj let, če ne celo življenje polne roke dela. Še prej pa bi k psihiatrom, in to na zaprt oddelek, vsekakor spadali tile stari starši. Prava ladja norcev, ni kaj. Pravzaprav to meji že skoraj na zločin , če že ne proti človeštvu, proti človečku pa prav gotovo.

P.S. : Res je sicer, da tile norci ne nosijo belih zoknov pod sandali, ne bi pa škodilo, če bi tista babica vsaj v marini kdaj pa kdaj oblekla tudi zgornji del svojih kopalk. IMHO.