Kar nekaj vas tukaj naokoli je že kdaj objavilo kak zapis s svojimi glasbenimi preferencami. Kar pogosto gre za skoraj religiozno »pripadnost« kakšnim skupinam, ali vsaj glasbenim zvrstem, ali podzvrstem. Ali pa je kdo cele strani bloga popisal s skladbami, ki so mu všeč, da bi človek rekel, da nema toga, kar mu ne bi bilo všeč. (Razen morda kakšne skupine po imenu »G.S.O.«, ali »The tycoons«, hehe). Samo po sebi pohvalno, ampak ne preveč smiselno o tem razpravljati  . Ali pa razlikovati med rockom za odrasle, za penzioniste, za srednješolce in , najbrž, za bejbije 

Zato sem se odločil, da se oglasim tudi jaz. Že vedno sem bil precej težak za discipliniranje, ali za kakršnokoli ideološko, versko ali drugačno indoktriniranje, tako tudi v zvezi z glasbo. Pomaga tudi, da nimam kaj dosti posluha (vsaj reproduktivnega ne), pač pa nemudoma zaznam, če kdo fuša, pa tudi plagiate in posebno bedaste aranžmane ali besedila kaj hitro zaznam.

Zato si nikoli nisem oblikoval kakšnih doktrinarnih glasbenih preferenc, ugaja mi preprosto vse, kar mi je všeč. Pa naj bo to operna arija, atomik harmonik (a izključno le prva izvedba brizgalne, se mi je zdela prav osvežujoče originalna), rock (z omejitvami), skoraj karkoli, če je izvajalec v čemerkoli originalen ali morda celo fenomenalen, kreslin( če se ne ponavlja preveč), katalena, stvari, ki mi povzročijo srh po telesu, itd, itd. In, odkar imamo video spote, seveda tudi kakšne ritomigice kot je Aguilera ne gre zanemariti, hehe. Nikoli, tudi v mladih letih pa me ni mikalo hoditi na masovne koncerte, s steklenimi očmi stegovati roke v zrak in poskakovati kot kak kenguru. (Čeprav sem enkrat res šel Tini Turner pod kiklco gledat.)

Seveda pa so stvari, ki jih ne maram: kar nekaj vrst rocka, predvsem punka in podobnih afnarij, goveje glasbe( predvsem zaradi osladnega vzdušja, ki jo navadno obdaja) na splošno, predvsem pa vsega kar je tako razbijaško glasno, da je očitno narejeno za gluhe, ali za proizvodnjo le-teh. Pa škripanja a la Stravinski ali čudaških disharmonij v stilu pravkar tako zelo slavljenega slovenskega trubača z dvema orkestroma. da o gangsta rapu in podobnih zločinih proti človeštvu sploh ne govorimo !

Da odstavek o tem, česar ne maram, ne bo daljši od tistega, kar maram (saj vendar nisem noben nergač, a ne?) pa bom izdal , da imam posebno slabost za country in podobno glasbo- vendar tudi z odločnimi omejitvami : ne maram neskončnega mijavkanja v stilu , ooo, she left me, my dog is dead, and now they are going to hang me (da bi ga vsaj). Všeč so mi skladbe tega sloga, ki imajo originalno, harmonično in dinamično melodijo in pogosto originalno in/ali duhovito besedilo (ena redkih zvrsti, kjer se ga običajno namreč da razumeti, no ja, treba je razumeti amerikanščino, pa se s časom da tudi to).

Za ilustracijo bi prilepil le nekaj izmed mojih najljubših, le tri ali štiri, pa žal nisem limanja vešč.

Poznam pa eno bolj veščo ( ), namreč eno nago  jivko, ki mi je že v preteklosti pomagala, in jo prosim, naj mi še enkrat nalepi sledeče:

Johnny Cash: A boy named Sue

Bobby Bare: The jogger

»Working in the coalmine«- (najraje The Judds) mi je enkrat že nalepila

In: Linda Ronstadt: Blue bayou (vedno znova srhhhh)

Zaenkrat dovolj, samo za degustacijo.

Ni vse ravno country, za moje so-telebane pa to najbrž ne bo tako pomembno.

Brez skrbi, naslov je tak samo zaradi udarnosti.Odkar se je siolov blogos »prenovil«, imamo poleg drugih čudnih pojavov na blogu tudi možnost izvajati DIY cenzuro, alias nastavljive filtre za spame in za moderiranje. Že  prve dni po omenjeni revoluciji sem s tem imel hude težave, saj sem moral vse komentarje na svojem blogu, vključno s svojimi, ročno »razmoderirati«. Naporen, in živce žroč posel. No, prijazni siolovci so mi stvar v kakšnem tednu odpravili. (res je, da je filter prestregel tudi množico nesmiselnih spamov, sestavljenih iz nekaj sto nepovezanih besed. Ampak to se mi zdi samoumevno, to mora znati vsak avtomatičen spam filter.

Se mi pa ponudba in uporaba teh novih, nastavljivih filtrov zdi moralno in etično malce sporna, čeprav je namen najbrž bil zmanjšati obseg in intenzivnost zmerjanja in žaljenja na blogih- samo po sebi pohvalna zamisel. Deluje stvar seveda le tako, kot si jo človek nastavi- vendar me v nečem res malce spominja na ranjko udbo: tudi udba ni preprečevala prav vsakega kritičnega ali nevšečnega pisanja, je pa vsem dala vedeti, da si jemlje to pravico in možnost. (danes ti napiše »potrebuje moderacijo«, takrat pa so rekli »ozna sve dozna«. ) Je kar učinkovalo, a malokdo bo dandanes to še hvalil. Res je seveda, da je možnost brisanja komentarjev obstajala tudi prej, a je uporaba bila bolj očitna, in tudi ne avtomatska.

Šalo na stran -moja kritika  je prevsem v tem, da takšna praksa, enako kot doping v športu, ali korupcija v gospodarstvu, odvzema “konkurentom” (v tem primeru sogovornikom) enake možnosti , namreč izražanja mnenj, razprave in argumentiranja, in je torej nepravična , »nešportna«, in škodljiva. Nastavljalec filtra namreč teoretično lahko na svojem blogu laže, žali ,zmerja ali svinjari kolikor hoče, vsakogar, ki bi se mu poskušal postaviti po robu, z njim razpravljati, ali ga le spomniti na manire, pa lahko avtomatsko utiša.

Škoda blogovski kulturi nastaja tudi zato, ker ta mehanizem vzpodbuja intelektualno lenobo- lahko se zgodi, da bomo kmalu namesto razprav imeli le še monologe , pridige in ljubezenske izpovedi. To, da se tu in tam kakšna razprava kmalu izpridi v zmerjanje s prasicami, kurbami, fašistoidi, nepofukanci in podobnim, je pač cena za svobodo objavljanja, kar je največja pridobitev tega novega medija, bloga. Zanimivo je, da do najhujših ekscesov očitno prihaja na »damski« (hehe) strani blogosfere. Saj ne, da so moški kaj dosti zmernejši, morda se le hitreje utrudijo  .

Ves čas že trdim, da je svinjarjenje na blogih sicer vsega obsojanja vredno ( z obsojanjem tudi jaz nisem šparal) , cenzure pa ne opravičuje. Svinjatorji se s tem vendar celotni blogarski srenji na ogled postavijo, in sami sebe sramotijo- problem je le ta, da običajno imajo okoli sebe skupinico zvestih podrepnikov, sikofantov (ali sikopunc, pun intended), ki jim ob vsaki takšni potezi vneto ploskajo in pritrjujejo in jim s tem zavirajo še tisti občutek za realnost, ki ga morda še imajo.

Razen tega menim,da administrativno poseganje tudi sploh ni potrebno- z malo truda in božje masti se da skoraj vsakega brdavsa ukrotiti.Tudi sam sem na svojem blogu imel kar nekaj zmerjalcev ali zmerjalk- čeprav res bolj redko pišem vseznalske in nezmotljive bloge, na kakršne se ti najraje lepijo- a sem običajno našel šibo tudi za njihovo rit. Če jasno pokažem, da njihovih napadov ne jemljem resno, bodo kmalu ugotovili, da v resnici sami sebe smešijo, če  ne, pa jim pri tem malce pomagam - in prej ali slej odnehajo. Nekoliko teže je sicer obdržati hladno kri, ko te napada nekdo, za katerega misliš, da ti je po načinu razmišljanja blizu, ampak s časom se človek tudi tega navadi.

Zaradi česarkoli že ljudje ta instrument uporabljajo- naj bo zaradi intelektualne lenobe, premalo ali preveč samozavesti, ali ker se preprosto ne morejo upreti ponujeni elektronski “igrački”- meni se ne zdi prav »manierlich« sledi svojih prstov na tujih besedah puščati. Kaj pa vemo, kje so ti prsti pred tem bili.