commonsense

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za Marec 2009

OSLOVSKA SODBA

Objavil commonsense dne 27.03.2009

No, saj do sodišča stvar ni prišla, ampak slovensko “popuščanje” Evropi okoli vinjet mi daje upanje, da smo se v spretnosti , oziroma umetnosti pogajanja od Hrvatov le nekaj naučili. Doseženi kompromis je namreč gladka zmaga naših pogajalcev- 15 evrov za 7 dni pomeni pri absolutni večini evropskih  dopustnikov dvakratno plačilo, saj praktično nihče ne gre na dopust le za en teden, tako, da Evropa s svojo “veličastno” zmago svojim dopustnikom prihrani le 5 evrov, za mnogo Avstrijcev, Nemcev in Italijanov, ki bi v pol leta šli na krajše dopuste po večkrat, pa je stvar celo krepko podražilo, saj polletne vinjete več ne bo.

Idealen izid pogajanj je vedno  “win-win”- torej obe strani nekaj dobita, in je zato toliko bolj verjetno, da se bosta dogovorjenega tudi držali. (Ne , kot je nekoč rekel Janša, da to pomeni, da v vsakem primeru ena stran lahko samo zmaga- toliko o obramboslovni izobrazbi ). Kljub temu pa je najslajši izid takrat, ko si “nasprotniku” kot popuščanje podaril rokave svojega telovnika, kot pravi angloameriški pregovor ( sleeves off your vest). Prav to  je, po zgoraj omenjeni računici, uspelo Sloveniji v tem primeru.

Zaslužek od vinjet namreč skoraj gotovo ne bo kaj dosti manjši, saj bodo tistih 5 evrov “popusta” nadomestili omenjeni večkratni počitnikarji, je pa to bila odlična priložnost, da vlada podraži letno vinjeto na 95 evrov, in se pri tem sklicuje na hudobno Evropo, čeprav bi se sicer lahko na nič manj zlonamernega Janšo, ki je zgubaško ceno vinjete uvedel iz predvolilnih razlogov. Iz  še vedno nepoznanih razlogov se Pahor še naprej izogiba kakršnemu koli konfliktu z Janšo, in če mu prijazna Evropa ponudi priložnost temu se izogniti, jo kot  politik pač izkoristi. Da o “bonusu” 200 milijonov evropskega denarja sploh ne govorimo.

No, upati je le, da bodo isti slovenski pogajalci vključeni tudi v pogajanja z Unijo o Hrvaški- če bodo tudi tam znali izvesti takšen  “trojni salto mortale”, vsaka jim čast.

V kar pa močno dvomim, bojim se , da je v zgornjem primeru šlo le za srečno konstelacijo zvezd, poleg tega pa je včeraj bil tudi mlaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 31 komentarjev »

DAN ŽENA: KONJA ZA PREDSEDNIKA!

Objavil commonsense dne 7.03.2009

Vzemimo hipotetični primer, da slovensko Ustavno Sodišče za svoje članice priredi interno proslavo dneva žena v slogu sindikalnih praznovanj izpred 20 in več let , in nekje proti jutru veselo sklene in odloči, da na mestu predsednika naše države mora biti – lipicanec. Pravno to utemelji med drugim s tem, da za to že obstaja precedens iz rimskih časov (lex Caligula) ,z deklaracijo Združenih Narodov o pravicah živali in s tem, da po ustavi predsednik simbolno predstavlja državo, lipicanec pa je dokazljivo bolj avtentičen in simbolen za Slovenijo kot katerikoli , še tako svetovljanski gospod, ki se poleg tega še Tuerk imenuje.

Tisti, ki trdijo, da je prav vsako , še tako z zdravo pametjo skregano odločitev US nujno brezpogojno spoštovati in takoj dobesedno uresničiti, bodo temu seveda ploskali. Tem pravimo »legalisti«. Drugi spet bodo nekoliko podvomili o tej odločitvi, in bodo rekli, če že mora tako biti, mora za to obstajati zakonski temelj, in da je potrebno vsaj z zakonom določiti, kateri izmed lipiških kandidatov je upravičen do te prestižne službe, in kateri ne. Tem bi jaz rekel »pragmatiki«. Tretji spet bodo rekli, k vragu z Ustavnim Sodiščem, z vsemi sodišči in s tem prismuknjenim parlamentom- tem bi lahko rekli »anarhisti«.

Jasno postane, da v sodobni demokraciji ne prvi, ne tretji ne morejo imeti zadnje besede. Vprašanje je, kakšno vlogo lahko igrajo pragmatisti. Ti kot kategorija v pravnem sistemu sicer ne obstajajo, so pa v resnici tisti, ki so pravni sistem in pravno državo vendar postavili.

»Pravna država« sama po sebi namreč logično ni cilj, ampak le sredstvo (če parafraziram dosedanjega predsednika), ki omogoča vsklajevanje različnih interesov različnih članov naše družbe, da tako lahko skupaj živijo .Skrajnejši legalisti, ki trdijo nasprotno, bodo najbrž ploskali tudi sekanju rok in glav ter kamenjanju prešuštnic tam, kjer to zahtevata tamkajšnja pravna država in pravni red.

Z »vladavino prava«, če jo vzamemo dobesedno, je podobno kot z »diktaturo proletariata«- filozofsko se oboje sicer da utemeljiti, v praksi pa ne bi bilo dosti razlike, le da bi v enem primeru vladarji nosili dolge vijoličaste spalne srajce, v drugem pa modre delavske kombinezone. Demokratično pa ne bi bilo ne eno, ne drugo.

S tem problemom so se morali spopadati vsi »očetje« demokratičnih ustav, začenši z ameriškimi pa vse do dr. Bučarja et consortes. (Res pa so prvi bili mnogo bolj pragmatični – njihova ustava je imela le 7 členov, do sedaj pa so jo dopolnili le še s 27 amandmaji, če se ne motim, naša pa 174 členov, če se spet ne motim, precej njih medsebojno protislovnih). Zato se je praktično v vseh demokracijah uveljavilo načelo delitve oblasti- na zakonodajno (parlament), na sodno(sodišča) , in na izvršno(vlada). V resnici najvišjo demokratično oblast, namreč ljudstvo (demos) , je seveda skoraj nemogoče organizirati tako, da bi bilo tudi učinkovito- v to smer sicer meri referendumski sistem, ki pa je v praksi praktično neizvedljiv- še najdalje v to smer so šli Švicarji (teh pa pri nas, če spet parafraziram, tokrat prof. Mencingerja, žal živi premalo). Kam pripelje na horuk narejena referendumska zakonodaja pa vidimo pri nas. Enako po mojem velja tudi za ustavo.

Problem pa se s tem šele začne. Načelo je, da nobena veja ne bi mogla ukrepati povsem brez nadzora drugih dveh- t.i. »checks and balances«. Kaj pa se zgodi, če dve, ali celo vse tri veje zaidejo v »pat pozicijo«, ali celo, da ena od njih poskuša prevzeti absolutno oblast? (To slednje so po svetu sicer običajno poskušale izvršne oblasti, v nedavnem primeru, v Somaliji, tudi sodna oblast- »zveza islamskih sodišč«, v nekoliko bolj davnem primeru, v srednejeveški Angliji, pa tudi zakonodajna- parlament je imel celo svojo vojsko, in je dal tudi kralja obglaviti).

Povsem »čiste« rešitve tega problema do sedaj še nikjer niso našli, zato tudi v pri nas najpogosteje citiranih »pravnih državah«, Avstriji in Nemčiji pride do debate in celo do neizvrševanja »spornih« odločb njihovih ustavnih sodišč (v Avstriji jih je menda kak ducat- ena od teh je seveda posebno boleča za Slovence, v Nemčiji menda tudi kar nekaj- da jih je v ZDA kar 334 pa ne verjamem, kljub temu, da tako pravi Jelinčič, hehe).

Pragmatični očetje demokratičnih ustav so torej očitno pač dopustili izjemno možnost nekakšne pravne »praznine«, domnevam, da po pravilu »natura abhorret vacuum«( narava se upira praznini), da se bodo stvari v že vsaj nekoliko zreli demokratični družbi »nekako« uredile. Da bo torej iz zagate morala pomagati državotvornost parlamenta, uvidevnost eksekutive, ali morda celo referendumski vox populi. V vsakem primeru računajoč, da bo rezultat razumen kompromis- ta je vendar temelj sožitja posameznikov v organizirani družbi.

Če namreč omenjeni tvorci ustav česa takega ne bi predvideli, in vsaj molče ( qui tacet, consentire videtur) te možnosti ne bi sprejeli, bi že v ustavah predvideli kakšno (morda oboroženo) »ustavno policijo«, če že vojske ne, ki bi (po potrebi s silo) uveljavljala odločitve ustavnega sodišča. Tako, kot so policijo uvedli za izvajanje »navadnih« sodnih in zakonodajnih odločitev- vendar je razlika ta, da je pri prvih možen večkraten priziv in ponovna presoja, pri drugem pa sprejem novih, ali ukinitev slabih zakonov v parlamentu. (No, Nemčija sicer ima službo »Verfassungsschutz«, ki pa, kolikor vem, ne opravlja eksekutivne vloge, čeprav so svoj čas nemške tajne službe v tem bile precej učinkovite)

Če pa so naši ustavotvorci ustavnemu sodišču nameravali dati absolutno oblast, niso pa mu dali primerno učinkovitega izvršnega mehanizma , so morda bili le površni, ali premalo premišljeni? Če drži to, ali ni potem treba razmisliti, da so najbrž tudi pri pisanju ustave nasploh bili površni in nepremišljeni? In kam nas pripelje ta zaključek?

Če bi tak mehanizem imeli, problemov okoli izbrisanih sploh ne bi bilo. Že ko se je US oglasilo prvič, bi njegovi možje v usnjenih plaščih šli od doma do doma in vročali odločbe in vavčerje za odškodnine, spet drugi, s pištolo za pasom, pa bi obiskovali druge domove in opozarjali na nevarnost glasovanja na referendumu .Takega mehanizma naši (in tuji) ustavodajalci torej niso predvideli, in so najbrž že vedeli, zakaj ne. Očitno pa obstajajo tudi drugi povsem legalni in legitimni( ne nujno legalistični) mehanizmi za reševanje ustavno konfliktnih situacij – če že ne ( v skrajnih primerih) tolerirano neizvrševanje ( Avstrija, Nemčija), pa n. pr. sprejetje primernih zakonov, tudi ustavnih, ki razumno rešujejo konkretni konflikt med ideološkim legalizmom na eni strani, in zdravim razumom ter svoj čas precej jasno ( 96% ? ) izraženo voljo naroda). Zato se mi vzvišeno opletanje s »pravno državo« in ministričin »fiat (i)US, pereat mundus« (namenoma malce narobe citirano) ne zdi prav nič manj populistično , demagoško, ali ideološko kot izvajanja že omenjenega strička Zmageca.

Najbrž ni treba kaj dosti ugibati, zakaj sem se odločil tukaj in tako »izliti« svojo zdravorazumsko  :) dušo, vem tudi, da najbrž zvenim precej bogokletno, a se tudi s papežem že nisem strinjal, pa se mi hrbtenica še ni posušila.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 18 komentarjev »