commonsense

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za April 2009

UNIVERZALNI TEMELJNI ZABLODEK

Objavil commonsense dne 23.04.2009

V zadnjem času je tudi pri nas vedno več govora o UTD-ju, »univerzalnem temeljnem dohodku«, 150 let stari teoriji francoskega utopičnega socialista Fourierja. (najbrž ni slučaj, da sta istega leta, 1848, Marx in Engels objavila »komunistični manifest«- kar bi moralo današnjim zagovornikom UTD biti dovoljšne opozorilo, kam lahko pripeljejo 150 let stare utopične zamisli).

Na kratko: vsak državljan (morda celo vsakdo s stalnim prebivališčem) bi vsak mesec dobil (od države, seveda) dohodek, ki bi bi bil dovoljšen za osnovne življenske stroške, ne glede na to, ali kaj dela ali ne. Pri nas je menda govora o 500 evrih na mesec, za vsakega državljana- no, nekateri menijo, da za dojenčke nekoliko manj). Skromnejši zagovorniki govorijo o 150 ali 200 evrih, a to seveda še zdaleč ne bi bilo dovolj za osnovne stroške ( vse druge oblike socialne pomoči namreč ukinejo), pa pustimo to. Saj ne bi bilo vredno pisanja kaj bolj kot kakšne zgodbe o marsovcih, ali o zdravljenju zemlje ali kakšnih drugih prismuknjenih teorijah, če ne bi o tem razmišljali celo ministri sedanje vlade in razni drugi vplivneži, da o radikalnih in salonskih levičarjih sploh ne govorimo.

Mnogo manj sicer razumem, da je baje o tem razmišljal tudi Milton Friedman, desnosučni ekonomist in nobelovec, pa naš mož zdravega razuma, prof. Mencinger, ampak ekscentričnost je zelo pogosto spremljevalec genialnosti. Kaj čmo.

O zadevi sem si v cajtengah in na internetu prebral, kar sem našel, in takšnih prismuknjenih čvekarij, kot jih najdeš na to temo, zlepa kje drugje ne najdeš. Očitno se zagovorniki trudijo svoje navdušenje zaviti v takšen zmuzljiv »mumbo jumbo«, da ja nihče ne bi ničesar razumel- če pa se nečesa ne da oprijeti, je seveda težko proti temu argumentirati.

Samo nekaj »cvetk« iz obširne utemeljitve menda najbolj prominentnega današnjega zagovornika, Van Parijsa ( v priredbi Slovenca Bojana Radeja):

»….obravnavani brez produktivističnega imperativa, sta prostovoljna brezdelnost in hiperaktvnost samo dve skrajni obliki ekonomskega udejstvovanja, ki vsaka na svoj način ogrožata potencialno dosegljivo blaginjo, pri čemer jo ekonomska hiperaktivnost morda celo bolj ogroža kot abstinenca…« (Še dobro, da sem že v penziji, in več svetovne blaginje ne ogrožam).

»Vseh razvojnih možnosti pa ni mogoče prevesti v denar, ker so nekatere neobnovljive in izčrpljive zmožnosti bistvene za vse sedanje in prihodnje ekonomske dejavnosti, zato bi morale biti nedotakljive in zato denarni donosi iz njihovega uničevanja ne bi smeli šteti kot družbeno sprejemljivi prispevek trenutno ekonomsko aktivnih.« ( hm, ne vem, kaj bi rekel- saj očitno tudi avtor ni… )

»V planetarnih razsežnostih ekonomsko prizadevni povzročajo velike negativne stranske učinke, ki bi jih morali poleg naraščajočih denarnih dohodkov tudi všteti med njihove družbene prispevke.« (negativci vseh planetov, sramujte se! )

Seveda bo kdo rekel, da sem citiral izven konteksta ( jasno, saj bi se mi ob citiranju vse te čvekarije računalnik sesul), ampak bralec bo dobil vsaj približen vtis, za kaj gre.

Seveda se proti takšnim besednim in filozofskim piruetam nima smisla kaj dosti boriti, saj boš vedno slišal, da si preneumen, da bi razumel globlji, planetarni smisel, da niso mislili tistega, kar so napisali, da si fašističen picajzlar, ker te zanimajo konkretni podatki in številke, in tako dalje.

No, za fašista in za picajzlarja ( za komunajzarja sicer tudi, pa pustimo to) sem bil že večkrat proglašen, zato se bom osredotočil le na ta , zadnji, argument. Podatke in številke namreč. Poglejmo le dva aspekta tega sistema- posledice za strukturo delovne sile in financiranje sistema:

Povprečna neto plača v Sloveniji je 907 evrov na mesec. Po statističnih podatkih je 63 % plač nižjih, 37 % pa višjih od tega povprečja. Pri UTD-ju 500 evrov neto ( saj če ga še obdavčijo, ni več mogoče govoriti o kritju osnovnih življenskih stroškov- kar naj bi bil prvenstveni cilj tega sistema) bi torej skupaj vsaj kakšnih 70 odstotkov zaposlenih , če pustijo službo dobilo celo več kot prej, če živijo vsaj v paru, in precej več, če imajo družino. (no, če bi UTD znašal le kompromisnih 350 € neto, bi odstotek bil nekaj manjši, a bi se že vsaki družinici s tremi člani pošteno izplačalo nič delati).

Da se to ne bo zgodilo, ker da vsak človek čuti neustavljivo slo po delu, kot trdijo zagovorniki? Bullshit. Kar vprašajte se sami, kaj bi ob lepem spomladanskem dnevu raje počenjali- se ukvarjali s svojim hobijem, šli na izlet z družino , se ukvarjali s kakšnim športom, šli s prijatelji v gostilno – ali pa v kamnolom nosit vreče peska ali voziti kamion s smetmi? Sicer je res, da se večinoma tudi v prostem času prav radi ukvarjamo z nečim, kar nas zanima, in to seveda takrat, ko se nam tako ljubi, vendar je za tako delo malokdo pripravljen plačati, razen morda kakšnim umetnikom ali poslancem.

Problem je seveda v človeški naravi- zaradi neupoštevanja le-te sta propadla tudi komunizem in jugosocializem- če bi vsi ljudje ustrezali idealu »komunističnega človeka«, bi oba sistema gotovo bila uspešna.

Recimo, da od teh 70 odstotkov (ali morda nekaj manj), ki so pod, ali okoli povprečne plače, le tretjina podleže tej skušnjavi, in pusti službo- saj je mnogo služb na tem koncu lestvice najbrž tudi precej napornih ali neprijetnih. Recimo torej, da okroglih najmanj 20 odstotkov »delovne sile« nenadoma zapusti svoje službe. To pomeni, da prav toliko sicer aktivnih delovnih mest v gospodarstvu ostane nezasedenih. Nekoliko poenostavljeno, za prav toliko bi čez noč moral pasti tudi BDP naše države- kaj takega se je v zadnjem času zgodilo menda le v Zimbabweju. ( najbrž pa za precej več, saj bi nekatere panoge dobesedno ohromele, zaradi prepletenosti v gospodarstvu bi to lahko ohromilo tudi mnogo drugih)

Kaj se bo zgodilo? Delodajalci bodo morali zvišati ponujene plače toliko, da bodo vsaj nekatere lenuhe »zvabili« k delu, seveda pa se bodo zaradi tega morali dvigniti cene, dvig plač in cen pa seveda pomeni inflacijo- pa bomo kmalu spet tam, kjer smo bili v 80- tih letih prejšnjega stoletja. Da o kakšnem izvozno konkurenčnem gospodarstvu sploh več ne govorimo. Če pa gospodarstvo ni uspešno, ja kdo pa bo še plačeval davke in financiral državo? Razen če je namen odpraviti tudi državo, kar bi vsaj tistim bolj anarhističnim med zagovorniki najbrž kar ustrezalo.

Kako pa naj se tak sistem financira? Če vsak državljan dobi od države le 350€ na mesec, je to 350x 2.000.000 x12 = 8 miljard, 400 miljonov €. Sedanji državni proračun ( v komentarjih sem bil opozorjen, da bi najbrž moral reči “prihodek v proračunu”, čeprav se mi zdi jasno, da gre le za to) menda znaša nekaj čez 9 milijard. Prihranilo naj bi se pa ( po podatkih na blogu Razgledi) eno do dve miljardi(recimo dve), kolikor trenutno znašajo vsi s socialo kakorkoli povezani izdatki skupaj, pa še plače tistih morda nekaj tisoč ljudi, ki se ukvarjajo s socialo ( ki torej gredo med brezposelne). Se pravi, da bi ob prihranku ostalo kakšne tri miljarde za vse ostalo, kar se je do sedaj financiralo s sedmimi-saj vsi ostali sistemi države morajo delovati še naprej. Torej bi se moralo iz davkov zbrati še za dodatno približno polovico ( kakšne 4 miljarde) sedanjega proračuna – to pa ob , recimo 20% manjši delovni sili in vsaj toliko manjši produkciji in produktivnosti. Ker brez delavcev in njihovega dela tudi managerji in tajkuni nimajo več koga managirati in tajkuniti, padejo tudi njihovi zaslužki, in s tem seveda tudi davki za financiranje države.

To sta le dva, a zelo bistvena aspekta te zadeve.Moji »so-picajzlarji« z druge strani bodo gotovo našli kaj, na kar sem pozabil, ali kaj, kar bi dodali, a- kot sem že rekel, bralec si kar dobro sliko lahko ustvari tudi po tem, kar sem tukaj napisal.Vendar vsak poskus, zadevo “popravljati”, da bi bila videti manj prismojena, seveda izničuje njen deklarirani namen- podobno je bilo tudi v debati o enotni davčni stopnji.

Vprašanje je, zakaj se takšna prismuknjena teorija prav zdaj pojavlja s takšno vehemenco, razen, da radikalni in salonski levičarji v krizi vidijo priložnost, da se spet lahko šopirijo z nerazumljivimi in na pasjem repu prinešenimi teorijami? In kar je še bolj čudno, nad tem se navdušujejo tudi še nekateri včerajšnji najbolj zloglasni neoliberalni desni ekonomisti.

Prepričan sem, da je razlog ta, da – kot je pred kratkim napisal Blitz- vladajoči v tej krizi »enotno kot en mož nimajo pojma kaj storiti », opozicija prav tako ne, pa tako z leve kot z (vsaj ekonomske) desne mečejo takšne pasje bombice, da bi odvrnili pozornost javnosti od tega, kar jo še čaka.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 175 komentarjev »

Mnogo Vode za nič

Objavil commonsense dne 9.04.2009

No, največji doslej slovenski filmski projekt ( reklama), film »Skriti spomin« o Angeli Vode sem si seveda moral ogledati, saj je menda stal okoli miljon evrov, veliko davkoplačevalskih, da sem torej vsaj lahko amortiziral nekaj svojih.

Pričakovati je bilo, že zaradi dveh glavnih »tvorcev« zgodbe in filma, glavnih kostologov Puharjeve in Možine, da bo to spet en propagandni film, namenjen vzburjanju javnosti pred evropskimi volitvami ( sicer povsem nepomembnimi, kot pač so)- ampak moram reči, da se mi ni zdelo tako zelo hudo, če  je bila propaganda,  je bila precej švoh.

Že film kot film je bil namreč prav tipično slovensko švoh- bedna dramaturgija, nepreglednost dogajanja, lesena igra- razen glavne igralke, ki je bila dobra, ni kaj- le, da tako enoplastne vloge, kot je bila ta, izkušeni igralki najbrž ni pretežko odigrati. Dobra polovica filma je bil le precej dolgovezen opis zaporniškega življenja, kadri so bili nadležno razvlečeni, scena enolična- kakšnega pol filma se dogaja kar v zaporniški kleti- za kaj je šel tisti miljon evrov, mi ni jasno, morda bo kakšna finančna revizija pokazala kaj več.

Vsebina pa tudi nič posebnega- to, kar se je dogajalo Angeli Vode, za tiste čase namreč ni bilo kaj posebnega, tako se je žal v tistih časih godilo tisočem – nekaj krivim, veliko pa tudi več ali manj nedolžnim. Takšni so pač bili tisti časi, tudi čas neposredno pred in po tem – ta obdobja je precej težko povsem ločeno obravnavati. Mnogo zanimiveje in bolj dramatično bi se mi zdelo narediti film po zgodbi, ki mi jo je pripovedoval nekdanji službeni sodelavec moje gospe, ki je preživel Goli otok

Angelin primer naj bi bil posebno zanimiv in pretresljiv, ker je bila predvojna komunistka, ki se je glasno zoperstavila partijski doktrini. Kar se ji je zgodilo, pa nikogar, ki je vsaj nekaj prebral o tem, kakšna je takrat bila partijska doktrina, ne preseneča kaj dosti. Vsa partijska vodstva so takrat prihajala iz moskovskih partijskih šol, doktrina je bila preprosta- svetovno komunistično gibanje, Kominterno vodi partija domovine komunizma, Sovjetske zveze, njo pa nezmotljivi Stalin. Vsako ideološko in politično vprašanje se rešuje na tej ravni, železna partijska disciplina pa je najpomembnejše orodje za dosego partijskih ciljev. Prav ganljivo naivno je bilo tudi, ko se Angela kasneje pritožuje, da volitve niso bile poštene, ker se je volil le en kandidat. Ne vem, kje v komunistični dogmi je našla upanje, da bodo komunisti izvajali večstrankarske volitve.

Angela je torej morala vedeti, v kakšno partijo je šla, saj je bila prominentna aktivistka in celo član vodstva slovenske partije. Tam so gotovo že prej premlevali navodila iz Moskve , in je morala vedeti, da se o le- teh ne razpravlja, ampak se jih le opremi s pompoznimi komentarji in se jih z aklamacijo sprejema. Če se je odločila drugače, se je morala sprijazniti tudi s posledicami- izključitev je najbrž ležala na dlani. Če bi to bilo vse, najbrž tudi filma ne bi bilo, žal se filmska zgodba ne ukvarja kaj dosti s tem, ali, in kako je morda agitirala še naprej. Če je po vojni res sodelovala pri pošiljanju politično občutljivih informacij v tujino (film pozabi jasno povedati, ali jih je res, ali ne), šest let zapora za takratni čas ni bila tako nenavadna kazen. Povdarjam, za takratni čas, čeprav so tudi kasneje, in tudi v zahodnih državah preganjali ljudi, ki so Rusom ali Stasiju sporočali gospodarsko ali politično občutljive podatke. V Jugoslaviji je takrat ( leta 1947) pač vladala splošna paranoja, saj so lahko pričakovali rušenje svoje oblasti tako z Zahoda, kot najbrž tudi z Vzhoda, saj je Stalin s Titom postajal vse bolj nezadovoljen, in je že v obdobju enega leta tudi zares zrušil takrat še –vsaj formalno- »mešane« , quasi demokratično izvoljene vlade v Romuniji, na Poljskem , na Madžarskem, in na Češkoslovaškem.

Seveda mi na konec pameti ne pade, da bi zagovarjal takratni komunistični režim, rekel bi le, da nam je, tak kot je bil, zagotovo prihranil usodo omenjenih držav- saj so mu Rusi prav zaradi začetne strogosti, katere žrtev je bila tudi Angela, zaenkrat še dovolj »zaupali«- dokler zanje ni bilo že prepozno, da bi tudi pri nas po svoje naredili red. To pa je- po mojem- največja, če ne edina olajševalna okoliščina za Tita in Partijo . Ampak kar velika- kdor ni doživel življenja v »pravem« komunističnem raju ( sam sem živel slabih 6 let v Ceausescovi Romuniji in, čeprav kot tujec privilegiran, dodobra spoznal, kaj nam je bilo prihranjeno), tega ne bo znal ceniti.

Jasno je, da – posebno totalitarne- organizacije odpadnike iz lastnih vrst kaznujejo strože kot »navadne« nasprotnike- saj jim z »insiderskim« znanjem in ugledom lahko toliko bolj škodijo. Pustimo srednjeveška sežiganja heretikov ob strani- še leta1988 je papež Janez Pavel II zaradi neubogljivosti, torej herezije izobčil nadškofa Marcela Lefebvra in njegove pripadnike. Res ga ni več mogel dati sežgati, a kazen je v resnici za vernika mnogo hujša kot Angelinih 6 let- izobčenje ga namreč obsodi za vekomaj, torej na neskončno število let v peklu, kjer je najbrž še nekoliko huje kot v Begunjah. ( no, novi papež je pred kratkim vsaj še živim lefebvrovcem- nadškof je že v od 1991 v peklu- izobčenje preklical, tako nekako, kot je sedaj rehabilitirana tudi Angela Vode). Čeprav mislim, da Vatikan še nekaj časa o tem možaku ne bo knjig in filmov naročal.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 13 komentarjev »