UNIVERZALNI TEMELJNI ZABLODEK
Objavil commonsense dne 23.04.2009
V zadnjem času je tudi pri nas vedno več govora o UTD-ju, »univerzalnem temeljnem dohodku«, 150 let stari teoriji francoskega utopičnega socialista Fourierja. (najbrž ni slučaj, da sta istega leta, 1848, Marx in Engels objavila »komunistični manifest«- kar bi moralo današnjim zagovornikom UTD biti dovoljšne opozorilo, kam lahko pripeljejo 150 let stare utopične zamisli).
Na kratko: vsak državljan (morda celo vsakdo s stalnim prebivališčem) bi vsak mesec dobil (od države, seveda) dohodek, ki bi bi bil dovoljšen za osnovne življenske stroške, ne glede na to, ali kaj dela ali ne. Pri nas je menda govora o 500 evrih na mesec, za vsakega državljana- no, nekateri menijo, da za dojenčke nekoliko manj). Skromnejši zagovorniki govorijo o 150 ali 200 evrih, a to seveda še zdaleč ne bi bilo dovolj za osnovne stroške ( vse druge oblike socialne pomoči namreč ukinejo), pa pustimo to. Saj ne bi bilo vredno pisanja kaj bolj kot kakšne zgodbe o marsovcih, ali o zdravljenju zemlje ali kakšnih drugih prismuknjenih teorijah, če ne bi o tem razmišljali celo ministri sedanje vlade in razni drugi vplivneži, da o radikalnih in salonskih levičarjih sploh ne govorimo.
Mnogo manj sicer razumem, da je baje o tem razmišljal tudi Milton Friedman, desnosučni ekonomist in nobelovec, pa naš mož zdravega razuma, prof. Mencinger, ampak ekscentričnost je zelo pogosto spremljevalec genialnosti. Kaj čmo.
O zadevi sem si v cajtengah in na internetu prebral, kar sem našel, in takšnih prismuknjenih čvekarij, kot jih najdeš na to temo, zlepa kje drugje ne najdeš. Očitno se zagovorniki trudijo svoje navdušenje zaviti v takšen zmuzljiv »mumbo jumbo«, da ja nihče ne bi ničesar razumel- če pa se nečesa ne da oprijeti, je seveda težko proti temu argumentirati.
Samo nekaj »cvetk« iz obširne utemeljitve menda najbolj prominentnega današnjega zagovornika, Van Parijsa ( v priredbi Slovenca Bojana Radeja):
»….obravnavani brez produktivističnega imperativa, sta prostovoljna brezdelnost in hiperaktvnost samo dve skrajni obliki ekonomskega udejstvovanja, ki vsaka na svoj način ogrožata potencialno dosegljivo blaginjo, pri čemer jo ekonomska hiperaktivnost morda celo bolj ogroža kot abstinenca…« (Še dobro, da sem že v penziji, in več svetovne blaginje ne ogrožam).
»Vseh razvojnih možnosti pa ni mogoče prevesti v denar, ker so nekatere neobnovljive in izčrpljive zmožnosti bistvene za vse sedanje in prihodnje ekonomske dejavnosti, zato bi morale biti nedotakljive in zato denarni donosi iz njihovega uničevanja ne bi smeli šteti kot družbeno sprejemljivi prispevek trenutno ekonomsko aktivnih.« ( hm, ne vem, kaj bi rekel- saj očitno tudi avtor ni… )
»V planetarnih razsežnostih ekonomsko prizadevni povzročajo velike negativne stranske učinke, ki bi jih morali poleg naraščajočih denarnih dohodkov tudi všteti med njihove družbene prispevke.« (negativci vseh planetov, sramujte se! )
Seveda bo kdo rekel, da sem citiral izven konteksta ( jasno, saj bi se mi ob citiranju vse te čvekarije računalnik sesul), ampak bralec bo dobil vsaj približen vtis, za kaj gre.
Seveda se proti takšnim besednim in filozofskim piruetam nima smisla kaj dosti boriti, saj boš vedno slišal, da si preneumen, da bi razumel globlji, planetarni smisel, da niso mislili tistega, kar so napisali, da si fašističen picajzlar, ker te zanimajo konkretni podatki in številke, in tako dalje.
No, za fašista in za picajzlarja ( za komunajzarja sicer tudi, pa pustimo to) sem bil že večkrat proglašen, zato se bom osredotočil le na ta , zadnji, argument. Podatke in številke namreč. Poglejmo le dva aspekta tega sistema- posledice za strukturo delovne sile in financiranje sistema:
Povprečna neto plača v Sloveniji je 907 evrov na mesec. Po statističnih podatkih je 63 % plač nižjih, 37 % pa višjih od tega povprečja. Pri UTD-ju 500 evrov neto ( saj če ga še obdavčijo, ni več mogoče govoriti o kritju osnovnih življenskih stroškov- kar naj bi bil prvenstveni cilj tega sistema) bi torej skupaj vsaj kakšnih 70 odstotkov zaposlenih , če pustijo službo dobilo celo več kot prej, če živijo vsaj v paru, in precej več, če imajo družino. (no, če bi UTD znašal le kompromisnih 350 € neto, bi odstotek bil nekaj manjši, a bi se že vsaki družinici s tremi člani pošteno izplačalo nič delati).
Da se to ne bo zgodilo, ker da vsak človek čuti neustavljivo slo po delu, kot trdijo zagovorniki? Bullshit. Kar vprašajte se sami, kaj bi ob lepem spomladanskem dnevu raje počenjali- se ukvarjali s svojim hobijem, šli na izlet z družino , se ukvarjali s kakšnim športom, šli s prijatelji v gostilno – ali pa v kamnolom nosit vreče peska ali voziti kamion s smetmi? Sicer je res, da se večinoma tudi v prostem času prav radi ukvarjamo z nečim, kar nas zanima, in to seveda takrat, ko se nam tako ljubi, vendar je za tako delo malokdo pripravljen plačati, razen morda kakšnim umetnikom ali poslancem.
Problem je seveda v človeški naravi- zaradi neupoštevanja le-te sta propadla tudi komunizem in jugosocializem- če bi vsi ljudje ustrezali idealu »komunističnega človeka«, bi oba sistema gotovo bila uspešna.
Recimo, da od teh 70 odstotkov (ali morda nekaj manj), ki so pod, ali okoli povprečne plače, le tretjina podleže tej skušnjavi, in pusti službo- saj je mnogo služb na tem koncu lestvice najbrž tudi precej napornih ali neprijetnih. Recimo torej, da okroglih najmanj 20 odstotkov »delovne sile« nenadoma zapusti svoje službe. To pomeni, da prav toliko sicer aktivnih delovnih mest v gospodarstvu ostane nezasedenih. Nekoliko poenostavljeno, za prav toliko bi čez noč moral pasti tudi BDP naše države- kaj takega se je v zadnjem času zgodilo menda le v Zimbabweju. ( najbrž pa za precej več, saj bi nekatere panoge dobesedno ohromele, zaradi prepletenosti v gospodarstvu bi to lahko ohromilo tudi mnogo drugih)
Kaj se bo zgodilo? Delodajalci bodo morali zvišati ponujene plače toliko, da bodo vsaj nekatere lenuhe »zvabili« k delu, seveda pa se bodo zaradi tega morali dvigniti cene, dvig plač in cen pa seveda pomeni inflacijo- pa bomo kmalu spet tam, kjer smo bili v 80- tih letih prejšnjega stoletja. Da o kakšnem izvozno konkurenčnem gospodarstvu sploh več ne govorimo. Če pa gospodarstvo ni uspešno, ja kdo pa bo še plačeval davke in financiral državo? Razen če je namen odpraviti tudi državo, kar bi vsaj tistim bolj anarhističnim med zagovorniki najbrž kar ustrezalo.
Kako pa naj se tak sistem financira? Če vsak državljan dobi od države le 350€ na mesec, je to 350x 2.000.000 x12 = 8 miljard, 400 miljonov €. Sedanji državni proračun ( v komentarjih sem bil opozorjen, da bi najbrž moral reči “prihodek v proračunu”, čeprav se mi zdi jasno, da gre le za to) menda znaša nekaj čez 9 milijard. Prihranilo naj bi se pa ( po podatkih na blogu Razgledi) eno do dve miljardi(recimo dve), kolikor trenutno znašajo vsi s socialo kakorkoli povezani izdatki skupaj, pa še plače tistih morda nekaj tisoč ljudi, ki se ukvarjajo s socialo ( ki torej gredo med brezposelne). Se pravi, da bi ob prihranku ostalo kakšne tri miljarde za vse ostalo, kar se je do sedaj financiralo s sedmimi-saj vsi ostali sistemi države morajo delovati še naprej. Torej bi se moralo iz davkov zbrati še za dodatno približno polovico ( kakšne 4 miljarde) sedanjega proračuna – to pa ob , recimo 20% manjši delovni sili in vsaj toliko manjši produkciji in produktivnosti. Ker brez delavcev in njihovega dela tudi managerji in tajkuni nimajo več koga managirati in tajkuniti, padejo tudi njihovi zaslužki, in s tem seveda tudi davki za financiranje države.
To sta le dva, a zelo bistvena aspekta te zadeve.Moji »so-picajzlarji« z druge strani bodo gotovo našli kaj, na kar sem pozabil, ali kaj, kar bi dodali, a- kot sem že rekel, bralec si kar dobro sliko lahko ustvari tudi po tem, kar sem tukaj napisal.Vendar vsak poskus, zadevo “popravljati”, da bi bila videti manj prismojena, seveda izničuje njen deklarirani namen- podobno je bilo tudi v debati o enotni davčni stopnji.
Vprašanje je, zakaj se takšna prismuknjena teorija prav zdaj pojavlja s takšno vehemenco, razen, da radikalni in salonski levičarji v krizi vidijo priložnost, da se spet lahko šopirijo z nerazumljivimi in na pasjem repu prinešenimi teorijami? In kar je še bolj čudno, nad tem se navdušujejo tudi še nekateri včerajšnji najbolj zloglasni neoliberalni desni ekonomisti.
Prepričan sem, da je razlog ta, da – kot je pred kratkim napisal Blitz- vladajoči v tej krizi »enotno kot en mož nimajo pojma kaj storiti », opozicija prav tako ne, pa tako z leve kot z (vsaj ekonomske) desne mečejo takšne pasje bombice, da bi odvrnili pozornost javnosti od tega, kar jo še čaka.
Objavljeno v miks | 175 komentarjev »