commonsense

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za Januar 2010

ELEKTROGATE ?

Objavil commonsense dne 15.01.2010

Ne, nimam namena pisati o kakšnih gatah, ampak, če se bo iz projekta, o katerm je govora (TEŠ 6) v zvezi s komercialno izpeljavo in ceno izcimil kakšen “kao” Watergate ali Patriagate škandal, ne bom prav nič presenečen . Cena, ki jo omenjajo, je zelo razkošna, in daje povod za marsikatere sume, a nujno je poznati natančen obseg posla, in primerjati jabolka z jabolkami. No, čas, in najbrž kakšna revizija, bo pokazal svoje.

Sem pa od komentatorja po imenu Bimbo (?????) na enem drugem svojem zapisu dobil naslednji komentar:

******

“Commonsense, pri Pavlu in na Razgledih sem opazil komentarje na temo TEŠ in energetike na sploh. Pri Pavlu se nekako ne znajdem in nisem znal pustiti komentarja, zato sem prišel sem. Zanima me, ali lahko tukaj pričakujemo kakšen tehten prispevek o energetskih dilemah, težavah s TEŠ in JEK? Menim, da bi moralo nekaj zdrave pameti skupaj z dolgoletnimi izkušnjami iz energetike dati zelo zanimiv rezultat. Upam in želim si tako.Pa še eno mikro vprašanje povezano z obetanim naglim razmahom električnih avtomobilov v prihodnjih letih: kaj se zgodi z električno energijo v nočnih urah, ko naj bi bila poraba manjša in za koliko se zares zmanjša? Lahko ponoči omejijo proizvodnjo (kako?), jo prodajo drugam, ali gre v nič? Težko namreč verjamem, da bi bilo ponoči na voljo toliko odvečne električne energije, da bi z njo napolnili vse baterije električnih avtomobilov.
Hvala za morebitne odgovore in lep pozdrav. Bimbo.”

********

No, tole bo najbrž malo daljše kot je moja navada. V zadnjem času je na blogovju in v časopisju najti kup komentarjev o aktualnem projektu TEŠ 6 ( vzpodbudil, ali podžgal jih je menda s svojim TV nastopom  predvsem bivši minister Kopač), večina je negativnih, a prav ti so najbolj amatersko napisani, nihče se ne ukvarja z dejstvi, če že, pa s tendenciozno izbranimi, vsi pa so polni imenitnih idej , kaj vse bi naredili oni , a ti spiski želja navadno niti na prvi pogled ne zdržijo niti najpovršnejše tehnične ali ekonomske , še manj pa zdravopametne analize . Nemogoče je tudi prezreti pogoste politične in ideološke podtone, ki pa ob pomanjkanju poznavanja ( ali zavestnega ignoriranja)  stroke zvenijo še toliko bolj patetično. Bom pa  za začetek vsaj sam prostodušno priznal, da moji energetski dnevi ležijo več kot desetletje nazaj, a vseeno še vedno vem dovolj, da me je težko žejnega čez vodo peljati.

Z zdravopametnega stališča je zadeva precej preprosta:  premogovna elektrarna Šoštanj  trenutno zadovoljuje približno tretjino potreb v državi. Skoraj 2/3 , če ne kar vso to kapaciteto moramo zaradi zastarelosti in okoljske (okolijske?  :)   ) nesprejemljivosti v nekaj letih zapreti. Še nekaj drugih elektrarn pa prej ali slej tudi. Kaj torej storiti?

1)  Nič. Zmanjšati porabo. No, če torej zmanjšamo proizvodnjo le za tisti 2/3 ene tretjine, je to kakšnih 20 %  prisilnega zmanjšanja porabe.  Koliko je to izvedljivo? Povejte, kaj bi rekli, če bi vam nekdo kar tako za 20 ali 30 % zmanjšal plačo, češ, saj se da tudi skromneje živeti. Ali je že kdo poskusil iztisnjeno zobno pasto nazaj v tubo spravljati? Ta argument je podoben tistemu, da bomo rešili vse svetovne probleme, če se bomo le vsi  med seboj dovolj radi imeli.

2) Vetrne in sončne elektrarne. V naših geografskih in podnebnih razmerah? Naravnost šokiran sem bil nad Kopačevo samohvalo, da  po njegovem ministrovanju na leto gre 70 miljonov € za subvencioniranje te šare. Če hočem biti malo zloben, bi rekel, da bi ta denar bolje bilo nameniti provizijam in podkupninam, bi na koncu vsaj nekaj uporabnega dobili ( čeprav pri patriah ni bilo čisto tako). Kaj pa, ko bo – kot upamo- naše gospodarstvo prej ali slej spet “zalaufalo”- ali bo delovalo le, ko bo pihal veter in sijalo sonce?

3) Plinske turbine , ljubljenčki nestrokovnih komentatorjev. Relativno poceni, hitro postavljene- mana z neba? Zelo dobre v kombiniranem( plinsko- parnem) ciklu( ki pa ni več tako poceni in preprost), še posebno v kogeneraciji (toplarna) in v industrijskih aplikacijah- ampak to so že lokalni projekti, ne ravno primerni za bazno oskrbo na državni ravni. Ali bi zaupali železniškemu sistemu, ki bi ga organizirali posamezni kolodvori namesto države?

Ampak: obratovalni stroški (cena plina)  so lahko kar nekajkrat višji kot pri domačem premogu. Cena  in zanesljivost preskrbe z energijo sta prav lahko usodni za uspešnost, celo za preživetje gospodarstva, pa seveda tudi za standard prebivalstva. O negotovosti  preskrbe s plinom zaradi zdaj že precej očitno izsiljevalske ruske plinske politike najbrž ni treba izgubljati besed. Mnogo preveč  jajc v isto košaro, in to rusko. njet, spasiba.

4) Zgraditi JEK2. To možnost (sicer bolj na koncu) nekateri od omenjenih kritikasterjev omenjajo- a sem sedaj prepričan, da v naših razmerah nismo sposobni projekta ne politično, ne finančno, predvsem pa  ne pravočasno izvesti. Tudi je cca 1500 MW za nas le prevelik zalogaj, a je to pač dandanes standard jedrske industrije.

5) Čeprav sem sam – predvsem dolgoročno- absoluten zagovornik jedrske opcije ( s tem, in s plinskimi turbinami sem se svoj čas največ ukvarjal), se s TEŠ6 , pa čeprav je res neke vrste “mašilo”, preprosto moram strinjati. Tako se bo zmanjšala  poraba goriva v Šoštanju – ob enaki proizvodnji- za cca 35 %, izpusti CO2 prav tako, ostalo umazanijo pa skoraj povsem odstranijo moderne ( in drage) prečiščevalne naprave. In tako bomo vsaj lahko ob električnih žarnicah , ne ob svečah, naslednjih 10-20 let prebirali, zakaj  JEK2 ne znamo ali ne zmoremo zgraditi.

6) Čakati, da bo čudodelka V. iz naših logov in blogov , s pomočjo bodoče predsednice države odkrila in objavila način, kako črpati energijo neposredno iz Kozmosa. To bo to. :)

Aha, še vprašanja iz komentarja: nihanja v porabi električne energije za sodobne sisteme niso problem, posebno ,če so le kolikor toliko predvidljiva. V določeni meri se da zmanjšati moč delujočih turbogeneratorjev- a navadno za ceno slabšega izkoristka. Po potrebi se nekatere kapacitete lahko tudi zaustavijo in znova zaženejo, a tudi to, predvsem pri parnih turbinah in kotlih ni tako preprosto, predvsem pa je prepočasno. Pri plinskih turbinah to ni problem, a kaj, ko je obratovanje toliko dražje. Huje je seveda, če velika nihanja, preobremenitve ali izpad večjih enot niso predvidljiva, za to obstajajo rezervne kapacitete ( n.pr.plinske turbine brestanica) ali možnost preklopa na uvoz elektrike( če obstajo primerne povezave). Koristne so seveda tudi črpalne hidrocentrale, ki ob zmanjšani porabi črpajo vodo »v hrib« ( v akumulacijske rezervoarje), in jo po potrebi spet spuščajo skozi turbine, a kaj, ko jih ne moreš postaviti kar kjerkoli.

Ja, električni avtomobili: zanimivo, da so največji kritiki novih elektrarn pogosto tudi največji zagovorniki električnih avtomobilov ( ali vsaj nasprotniki bencinskih) . Zelo verjetno je, da bo polnjenje električnih avtomobilov čez 20 let  povsem aktualen in akuten problem. Najbrž pa že kar precej prej. Če se komu ljubi, naj izračuna koliko energije v obliki naftnih derivatov pokurijo na leto vsi avtomobili na naših cestah, in to preračuna v KWh, nato pa te v potrebne megavate proizvodnih kapacitet. Meni se podatkov iskati in računati ne ljubi, zdi se mi pa, da takrat najbrž tudi JEK2 ne bi več bil kaj dosti prevelik.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 40 komentarjev »