božični večer- postavljam drevesce in sestavljam jaslice, (kot že rečeno, oslička že imamo ), svojim mačkam serviram božično večerjo- in naenkrat “kaboom, kaboom, kaboom “- rakete nekaj sto metrov stran vsakih nekaj minut.

kdo misli, da rakete imajo kaj skupnega z božičnim praznikom, ne vem. najbližja je najbrž še biblijska repatica, ampak “kaboom” najbrž ni delala.sveeta noč, blaažena (?????) noč, vsee že spi (!!!!) …… pa še kaj. pa sploh nisem religiozen, tradicionalist pa že nekoliko.

————————————————————————————–

ostanek prvotnega posta sem zbrisal- na drugi pogled se mi zdi tam omenjena zgodba le malce preveč osebna, in za ta božični čas najbrž malce neprimerna.

bom se pa na to temo še kdaj drugič konkretneje oglasil- tole zvočno in svetlobno onesnaževanje mi gre močno na žifce- in mislim, da ne le meni.

no, močno sumim, da še ni zadnja, namreč ta o rdeči luči za hrvaško. prepričan sem namreč, kljub svojim kritikam nove oblasti, da so strički in tetice na pravkaršnjem sestanku dovolj pametni, da imajo še “plan B”, za primer, da bodo hrvati do petka, ali celo v petek le še popustili- vsaj z minimumom za nas sprejemljivega.

občutek imam, da se bo zdaj za kouchnerjem na hitro vključil še sarkozy( morda pa novi češki predsedujoči ali morda ollie rehn?), kot nekakšen “deus ex machina” z novim kompromisnim predlogom, ki bo minimalno sprejemljiv za obe strani, ki obema omogoča ohraniti obraz, kot pravijo kitajci.

je pa seveda tudi možno, da bodo hrvati našo rdečo luč sprejeli kot dar z neba, da bodo za svojo nesposobnost zadovoljiti še druge evropske zahteve (korupcija, sodstvo…) lahko dolžili slovenijo, in samo slovenijo.

v prvem primeru bom našo novo oblast in diplomacijo (  brez rupla in ščinkavca, ki s tem tokrat nimata nobene veze) prav zares pohvalil, v drugem primeru, pa še naprej kritiziral, kajti umetnost pogajanj je sicer res postavljati zahteve višje od najnujnešega, kar potrebuješ, a s pravo mero. če so jo naši presegli (in malce sumljivo mi je, da ne objavljajo natančno, kaj so zahtevali), pa bom še naprej šimfal, in to pošteno.

Besedno inspiracijo za naslov sem dobil pri neki glasbeni skupini ( “hillbilly blues”-nagajivka, na pomoč  :)  ), vsebinsko pa pri mojem političnem izvoljencu ( se mi vsakokrat zaleti, ko to rečem), pahorju.

mislim, da je že marsikdo posumil (tudi blitz piše nekaj o tem), da je možakar, sicer najbrž dobronameren, očitno izvršno-politično presenetljivo nebogljen, jaz bi rekel, da skoraj samomorilski. ja kdo pa bi že prve dni, da sploh ne govorimo o stotih,  svoj začetni politični kapital kar z lopato skozi okno metal. najprej vse svoje lastne volilce in zaveznike z ruplom, ščinkavcem in logarjem razkuril, zdaj pa na hitro še izredno sporne “izbrisane” v prvi plan postavil, in s tem še ostalih tistih 90 ali koliko % glasovalcev na tistozadevnem referendumu v rit poslal. saj drži, da se je za zdaj najprej s svojo beograjsko izjavo vajgl izpostavil, ki je sicer zaresovec, pa notranjka katarina, ki je lds, z menda že tekočim izdajanjem odločb vsepovprek- ampak po objektivni odgovornosti (isti kot svoj čas milošević) je odgovoren on.

vsi , razen golobixa v njegovi garnituri so pravniki, in da njim ni jasno, da ko enkrat pavšalno vsem tožiteljem daš prav,  je naslednji korak pravi cunami odškodnin? in da če le-te morda  doma poskušamo omejiti, da bodo pač šli na evropsko sodišče - ne po sodbo, ta bo doma že uveljavljena, ampak po “evropske” vsote ? (njihov zagovornik, matevž krivic, sicer pameten mož, je takrat javno povedal, da nameravajo z odškodninami zrušiti državni proračun- to nam bo v prihajajoči krizi najbrž zelo pomagalo). tako kot se pavšalno neke skupnosti ne sme proglasiti za krive tistega, kar so storili posamezniki, je skrajno nelogično, da se kot pijani plotu izogibajo (no, naj si še jaz enkrat privoščim en “mixed metaphor” ) povsem logičnemu predlogu takratne desnice ( v tem sem se z njo zelo strinjal, tako kot 90 % drugih slovencev, ki so šli na referendum), da je najprej potrebno ugotoviti, “case by case”, komu se je, in komu se ni zgodila krivica. In to je že dolgo EDINO jabolko spora v tej zadevi !

o odločitvi ustavnega sodišča in o določilih naše na horuk napisane ustave so že takrat imeli zelo kvalificirano različna stališča največji pravni strokovnjaki, večinoma bivši ustavni sodniki, in so-pisci ustave. tudi ustavna sodišča niso nezmotljiva, še posebno če so v glavnem zadolžena za reševanje stvari kot so napačno parkiranje , kraja kokoši in procentno računanje na osnovnošolski ravni, kot je to pri nas (o tem je več ali manj govoril tudi na reformo upajoči predsednik tega sodišča). je pa res, da malokje nosijo ustavni sodniki tako lepe spalne srajce, kot pri nas. (ker so naši v glavnem relativno mladi, jim še niso dodelili lasulj, pa tudi to lahko še pride). tistim pa , ki pravijo, da je ustavno sodišče absolutna oblast v državi , odgovarjam, da v demokraciji absolutne oblasti ni. pika.

če pa bi že bila kakšna, bi to moral biti  zdrav državljanski, in državotvorni razum. (seveda tu ne namigujem na nič konkretnega  :)  )

P.S. naslov seveda nima nobene zveze z glasbo ali s smučanjem- gre le za potrtost (the blues), ko gredo stvari strmo navzdol (downhill).

zavestno tvegam, da bom postal kot  moji blogarski kolegi, ki kar naprej  kakšno  dlako na slovenskih jajcih najdejo . ampak tole s tem ščinkavcem  me po pravkaršnji ruplijadi res na  drevo požene. če tale moj izvoljeni (če bi se dalo, bi svoj glas preklical) pahor česa pametnejšega za delat ne najde, kot najbolj kompromitirane zlorabitelje pooblastil, nepotiste in ideološke rovatorje  za svoje svetovalce in odposlance imenovati, naj gre nazaj v frdamani evropski parlament, ki itak ničesar pametnega za delat nima- tam vsaj škode ne more povzročat. ker ne pričakujem, da bom uslišan, čakam, da bo kmalu  pokojnega pluta posthumno za  pravosodnega svetovalca (honoris causa) imenoval. če bi to le bilo mogoče, a z večino v parlamentu bo morda tudi to mogoče. Yes, we can!

če bi jaz bil aktualni zunanji minister, bi  iz osebnega ponosa že po prvem škandalu nepreklicno odstopil, a najbrž je pahor že vedel, koga si je izbral. še moji mački protestirajo, če jim pasjo hrano poskušam podtakniti.

P.S. po drugi strani pa ministra tudi razumem-če si že od rupla mora pustiti po glavi srati, mu en ščinkavec tudi več dosti hudega ne bo mogel storiti.

Se opravičujem Nagajivki, da moj odgovor na njeno vprašanje tukaj “samoplagiiram” kot zapis, a v mojem zadnjem zapisu je bilo govora o prilagodljivosti in prijaznosti do kupcev in strank, pa naj le omenim še tole v zvezi z mojimi zadnjimi počitnicami  v ZDA :

motel v bližini orlanda na floridi, “super 8″, menda nizkocenovni del mednarodne verige Wyndham resorts, naju je z gospo CS stal, za zelo čisto sobo kakšnih cca 30 m2, s hladilnikom, mikrovalovko, coffeeemašino z zalogo filterske kave vsako jutro in s kontinentalnim zajtrkom ( no ja, bolj takim), cable tv in internetom, zunaj z gretim bazenom, reci in piši: 26,99 USD na noč, za dve osebi ! torej dobrih 10 € na osebo.no, plus lokalni davek, skupaj cca 30 USD.

saj ne, da z gospo morava ravno tako zelo šparati, ampak več od tega preprosto ne potrebujeva.sem pri plačevanju vprašal, zakaj so sedaj tako poceni (navadno plačujem za takšno sobo 40-50 dolarjev) pa so rekli, da vedo, da je že opazna gospodarska kriza, in da so se odločili, boriti se za vsakega vedno maloštevilnejšega gosta, in kdor prvi pride (zniža), prvi melje. meni prav.

11. november je pri njih “veterans day”, povsod zastave , ponekod parade, v čast padlim v vseh vojnah.seveda tudi komercialno izkoriščen z enodnevnimi razprodajami -20, -30. celo -50% za veterane. ne letos, ampak enkrat prej sem kakšne tri dni po prazniku vstopil v  neko trgovino ( tako z bolj kvalitetnimi oblačili) in nekaj kupil- naravnost vsilili so mi 50% popust, čeprav sem protestiral, da nisem bil še v nobeni vojni.
krotek pacifist kot sem, sem se s popustom pač moral sprijazniti. Naj pripomnim, da sva vsa leta od takrat v tej trgovini puščala tudi po nekaj 100 USD, tudi brez popusta.

saj vem, komercializem, potrošništvo in umazani globalistični kapitalizem, ampak odkar smo se odpovedali rdečemu komunističnemu socializmu, je to pač to, kar smo si izbrali.in kako se to dela učinkovito, vidite tukaj.  sem naravoslovec in posledično ne morem biti polovičar, sem ali proti, ali pa za. zato sem odločno ZA ! (levak pa tak!, hehe) . poraba je glavno gonilo kapitalističnega gospodarstva, in tu bi še predsedniku tuerku z nejgovo aktualno potrošnjo priznal državotvorne zasluge in se s tem pridružil binu na nekem drugem (blitzevem) blogu.

Tisti  v mojem prejšnjem zapisu omenjeni pa bi bili tržni potrošniški kapitalisti, a da im ipak ne uđe- ob v teh zadevah nekritičnem in strahospoštljivem folku jim to zaenkrat še kar gre, morda jim bo tudi še v bodoče , a jaz raje zdaj uživam,kjer in kadar morem, vsaj dokler še migam.

oops, popravek- veterans day je v čast preživelim, memorial day , zadnji ponedeljek v maju, pa padlim.

Kot sem že omenil v prejšnjem zapisu, sva se z mojo gospo pravkar vrnila s počitnic, na katere sva letela z muenchenskega letališča. Ker imava v (tukaj že precej opevanem) mestecu blizu Monakovega stare prijatelje, navadno prebijeva nekaj dni še pri njih. Včasih greva tudi še po kakšnih nakupih. V dveh dneh sta se mi zgodili dve nekoliko neprijetni zgodbici:

Najprej sem hotel v večji trgovini (OBI) s stotakom plačati okoli 50 evrov nakupa, pa mi je prodajalka vrnila bankovec, češ s tem ne morem plačati. Sem najprej mislil da sumi, da je ponarejen, šele  ko sem vprašal zakaj, mi je povedala, da nima drobiža. No, v tako prometni trgovini je to zelo nenavadno, še v naši prav nekoromandijski domovini bi ga morala imeti, ali si ga na licu mesta zamenjati pri sosednji blagajni, ne pa, da kupca zaradi lastne napake takorekoč odslovi.

To me je sicer presenetilo, ampak o tem ne bi bloga pisal, če ne bi slišal dveh možakarjev v vrsti za menoj, ki sta glasno komentirala ja, kaj pa si tale misli, da pride tako nepripravljen v trgovino. Halo? Očitno se v Nemčiji pričakuje, da prideš v trgovino z natančno 52,35 evri drobiža ? To, da se jim zdi, da je takšno pričakovanje normalno, mi pravi, da ne mislijo, da je trgovina tam zaradi kupcev, ampak kupci zaradi trgovine. Še v Ceausescovi Romuniji, kjer sem nekoč nekaj časa živel, so v trgovinah bili do kupcev bolj »kundenfreundlich« (morda zato, ker v njihovih trgovinah praktično ni bilo ničesar dobiti, kapavem)

Dogodek mi sicer najbrž sploh ne bi vzbudil posebne pozornosti, če ne bi pred kakšnim letom v kar ugledni trgovini Saturn hotel kupiti računalnika za 1000 evrov, pa niso hoteli sprejeti kreditne kartice, le cash ali bankomatsko kartico nemške banke (očitni  kupci iz ostalih evropskih in drugih držav zanje niso vredni nakupovanja pri njih). Na srečo, računalnik sem namreč kasneje za manj kot pol cene kupil v ZDA. Že mnogo prej pa sem opazil, da v Nemčiji nisi v trgovinah skoraj ničesar mogel kupiti s kreditno kartico, ko je to bilo že dolgo »gang und gaebe« v vseh evropskih državah, tudi novih. ( še v Franciji sem lahko plačal z v osovraženih ZDA izdano  Viso, maščevali so se mi le s tem, da niso hoteli razumeti angleško- jaz pa ne premorem dovolj patosa, da bi lahko govoril francosko).

S tema dvema anekdotama hočem le povedati, da se mi takšno trmasto neprilagajanje kupcem, v zahodni, potrošniški državi zdi nepojmljivo, še bolj pa to, da se domorodcem to zdi povsem normalno, in jim še na misel ne pride, da bi od trgovcev pričakovali, ali zahtevali več ustrežljivosti. Ali posameznim trgovcem, da bi več prodali, če bi do kupcev bili fleksibilnejši kot konkurenca. Kartelni dogovori, najbrž. Zelo evropsko.

Pa se zaradi dveh takšnih malenkosti ne sekiram, poanta (kot bi rekel blitz) pa je, da sem začel razmišljati o nemški psihi, in prišel do zaključka, da jim je morda res vsakdo, ki nosi uniformo, tudi če je prodajalska, simbol oblasti, in oblast je treba pač ubogati. Morda pa se , če se tako flagelirajo, sami sebi zdijo plemenitejši in večvredni? Morda na ta način hočejo dokazovati, da ONI pa že niso potrošniška družba kot drugi, manj zavedni in manjvredni narodi. To bi potrjevala tudi njihova nenavadna vnema za kar se da gnjavaške »ekološke« ukrepe. Na ulicah zdaj gledaš otmene gospode, ki z ekološkimi platnenimi vrečkami, polnimi praznih steklenic hodijo v trgovino po pivo. S seboj najbrž nosijo potrdilo, da so vsebino ekološko  reciklirali že doma. Njihove žene bodo najbrž kmalu v trgovino šle le še s posranimi pleničkami, da bodo lahko kupile nove. V restavraciji pa ti ne bodo servirali obroka, dokler ne prineseš , khm, včerajšnjega.

Zdaj pa še zadnja zgodbica, ki me je pravzaprav vzpodbudila, da vse tole napišem: ko sva se odpeljala domov, sem se ustavil še v trgovini, da kupim kišto weissbiera. Pri odhodu s parkirišča sem nekoliko neprevidno zadel in opraskal skoraj novega mercedesa, ki ga je vozil najmanj 80 let star gospod. Takoj sem se mu opravičil in hotel z njim izpolniti “evropsko nezgodno poročilo”, da zanj o moji očitni krivdi ne bi imel kakšnega dvoma. Pokazalo se je, da možak sploh ne ve kaj je to,( menda že 30 let ni imel nezgode) in seveda ni imel nemške verzije le-tega. Mojega seveda itak ne bi razumel. Zato sva šla kar v njegovo zavarovalnico nekaj vogalov stran, da mu pomagajo.

Tam sem pokazal svoje »evropsko poročilo« v slovenščini, in prosil, če gospodu lahko dajo nemško verzijo. Uslužbenka me je takoj nadrla, da to pa že ni nobeno evropsko poročilo, saj je v nekem tujem jeziku – ko sem ji rekel, da to ne drži, saj je formular sam po sebi po vsej Evropi enoten in prepoznaven, ampak da itak želiva le nemško verzijo tega ( govoril sem za gospoda, ki je bil očitno precej zmeden ), sem spet bil nadrt, naj pazim na svoj jezik. Kar očiten primer sovražnosti do tujcev, ki je bolj otmeni od mene nikoli in nikjer v Nemčiji niso zaznali.

Ko sva z gospodom izpolnila in podpisala nemško verzijo, mu je rekla, da zdaj pa naj to naprej kar sam ureja z mojo , očitno »neevropsko« zavarovalnico- oni da s tem nimajo nič. Vedel pa sem, da ima gospod že vsaj 30 let pri njih kasko zavarovanje, in ko sem pripomnil, da lahko zavarovalnica neveščemu (in očitno precej nebogljenemu gospodu , ki se mi je že kar smilil) preko kaska pri tem tudi lahko pomaga, je vstala, začela kot podivjana sraka histerično vpiti » Raus, raus, raus, raus…« , na kar sem seveda odšel. Dvema prisotnima Nemcema se tudi to očitno ni zdelo nič nenavadnega. Saj se je vendar en verdammter Auslaender upal ugovarjati »oblasti« (ki pa to sploh ni bila).

No, saj se vse to najbrž da prenašati, še posebno, če si že od malega navajen, da ti kdo drug ureja življenje, meni bi pa morali presneto veliko plačati, da bi se s tem brez pripomb sprijaznil. Če imam dovolj za relativno udobno preživetje, sem pa kljub kar najbolj vztrajnim hvalospevom tej Nemčiji Koromandiji že raje v tej naši, čeprav zelo nepopolni Sloveniji.

Komaj sem se vrnil s tritedenskega potovanja- nekaj paberkov o tem morda prihodnjič- sem doma našel pravi politični osir v zvezi z Ruplovim “vstajenjem od padlih”. Zanimivo razpravo je o tem začel Marko Jenšterle- in odziv je bil pričakovan. Zapriseženi desničarji so seveda, kot vsako njegovo ujčkanje včerajšnjih rovatorjev, Pahorju pripisali neznansko politično modrost in plemenitost, predsedniku Tuerku pa podlo komunajzarstvo, še dvakrat bolj podlo, ker je to tako dobro prikrival, da je prevaral vse volilce, in celo bil izvoljen.

Od  tamkajšnjih komentatorjev se z Blitzem strinjam le v tem, da Pahorjeva poteza sama po sebi sploh ni bila slaba, vendar le pod pogojem, da drži tudi domneva tamkajšnjega komentatorja Panonskega :

· Panonsky pravi: »……Posebni odposlanec bo morda že jutri slišal budnico: “Ustaj sine Dimitre, ideš za Bangkok!”
In, ko Dimsi indijsko zadevo uredi se bo domov vračal ob somalijski obali, ker ga bo varčni Pahor v misijo poslal z enosmernim iziđetom.« ( zemljepis in iziđet mi tukaj sicer nista povsem jasna, pa vseeno)

Stara modrost tudi pravi, da je problematičnega tipa bolje imeti v hiši, da ščije ven, kot pa zunaj, da ti ščije noter. Da Pahor še ni star vemo, ali je moder, pa bomo še videli.

Zelo pa bom vzel v bran predsednika Tuerka- neštetokrat so nam prebrali in pokazali, da v zakonu, ki ureja imenovanje veleposlanikov izrecno piše, da jih imenuje predsednik, predlaga pa vlada. Če bi jaz pričakoval, da bodo vsak moj predlog pristojni morali upoštevati, bi danes najbrž že bil papež  ( tako bi tudi uradno postal nezmotljiv) .V diplomatskem protokolu piše tudi, da je veleposlanik osebni predstavnik predsednika države, in da se njegova sporočila sprejema kot sporočila predsednika. Skozi črna očala je pač težko brati.

Zelo si lahko predstavljam, kako bi veleposlanik Rupel “sub rosa” kakšni tuji vladi Tuerka opisoval kot komunističnega, osamosvojitveno izdajalskega nespodobneža- tole zadnje mu je, kolikor se spomnim, še pred kratkim kar napisal- in seveda slednjega povsem razumem, da mu ne zaupa.

Da ne bo kdo mislil, da trdim, da Rupel nima zaslug, ali, da ni bil kar dober zunanji minister- od poosamosvojitvenih vsekakor najboljši in najdaljši . Da hrvaškega problema ni znal rešiti, ni noben pridržek, saj to povsem presega ministrove kompetence. deloval bi lahko le kot pogajalec izhodišč, ki mu jih pripravijo vlada, njen predsednik in parlament.

Ampak strokovnost vsaj v nekaterih primerih žal ne more biti edino zveličavno merilo – najboljši strokovnjaki za razstreliva so gotovo tisti z Bližnjega vzhoda, pa jih zaradi tega najbrž ne bi bilo priporočljivo masovno uvažati k nam, da bi nam pomagali graditi tunele , ceste in popravljati večje arhitektonske napake.

Če se vrnemo k Pahorju in Ruplu, se mi poteza zdi prav posrečena- svetovalca lahko vprašaš za nasvet, lahko pa tudi ne, če ti še vedno poskuša čez glavo zrasti, ga lahko tudi odstaviš, ko je čas za to primernejši, ko se je vihra okoli imenovanj že malce polegla. Zamerim pa Pahorju, da očitno ni niti poskušal o svoji potezi prepričati Tuerka, ali ga vsaj obvestiti. Če se bo zgodila vojna zvezd, jo je začel Pahor, Tuerk pa se bo gotovo spretneje in manj togotno branil kot prejšnji predsednik. Predsednik države ima le še dovolj pooblastil, veliko le na papirju, ampak pravna država pač sloni in stoji na papirju , namreč na zakonikih. Sorry, Pahor.

P.S. Podoben problem bo imel s Hillary tudi Obama, a tam jo bo morda vsaj nekoliko “moderiral” njen mož Bill- od gospe Mete pa česa takega najbrž ni pričakovati.

Kar nekaj vas tukaj naokoli je že kdaj objavilo kak zapis s svojimi glasbenimi preferencami. Kar pogosto gre za skoraj religiozno »pripadnost« kakšnim skupinam, ali vsaj glasbenim zvrstem, ali podzvrstem. Ali pa je kdo cele strani bloga popisal s skladbami, ki so mu všeč, da bi človek rekel, da nema toga, kar mu ne bi bilo všeč. (Razen morda kakšne skupine po imenu »G.S.O.«, ali »The tycoons«, hehe). Samo po sebi pohvalno, ampak ne preveč smiselno o tem razpravljati  . Ali pa razlikovati med rockom za odrasle, za penzioniste, za srednješolce in , najbrž, za bejbije 

Zato sem se odločil, da se oglasim tudi jaz. Že vedno sem bil precej težak za discipliniranje, ali za kakršnokoli ideološko, versko ali drugačno indoktriniranje, tako tudi v zvezi z glasbo. Pomaga tudi, da nimam kaj dosti posluha (vsaj reproduktivnega ne), pač pa nemudoma zaznam, če kdo fuša, pa tudi plagiate in posebno bedaste aranžmane ali besedila kaj hitro zaznam.

Zato si nikoli nisem oblikoval kakšnih doktrinarnih glasbenih preferenc, ugaja mi preprosto vse, kar mi je všeč. Pa naj bo to operna arija, atomik harmonik (a izključno le prva izvedba brizgalne, se mi je zdela prav osvežujoče originalna), rock (z omejitvami), skoraj karkoli, če je izvajalec v čemerkoli originalen ali morda celo fenomenalen, kreslin( če se ne ponavlja preveč), katalena, stvari, ki mi povzročijo srh po telesu, itd, itd. In, odkar imamo video spote, seveda tudi kakšne ritomigice kot je Aguilera ne gre zanemariti, hehe. Nikoli, tudi v mladih letih pa me ni mikalo hoditi na masovne koncerte, s steklenimi očmi stegovati roke v zrak in poskakovati kot kak kenguru. (Čeprav sem enkrat res šel Tini Turner pod kiklco gledat.)

Seveda pa so stvari, ki jih ne maram: kar nekaj vrst rocka, predvsem punka in podobnih afnarij, goveje glasbe( predvsem zaradi osladnega vzdušja, ki jo navadno obdaja) na splošno, predvsem pa vsega kar je tako razbijaško glasno, da je očitno narejeno za gluhe, ali za proizvodnjo le-teh. Pa škripanja a la Stravinski ali čudaških disharmonij v stilu pravkar tako zelo slavljenega slovenskega trubača z dvema orkestroma. da o gangsta rapu in podobnih zločinih proti človeštvu sploh ne govorimo !

Da odstavek o tem, česar ne maram, ne bo daljši od tistega, kar maram (saj vendar nisem noben nergač, a ne?) pa bom izdal , da imam posebno slabost za country in podobno glasbo- vendar tudi z odločnimi omejitvami : ne maram neskončnega mijavkanja v stilu , ooo, she left me, my dog is dead, and now they are going to hang me (da bi ga vsaj). Všeč so mi skladbe tega sloga, ki imajo originalno, harmonično in dinamično melodijo in pogosto originalno in/ali duhovito besedilo (ena redkih zvrsti, kjer se ga običajno namreč da razumeti, no ja, treba je razumeti amerikanščino, pa se s časom da tudi to).

Za ilustracijo bi prilepil le nekaj izmed mojih najljubših, le tri ali štiri, pa žal nisem limanja vešč.

Poznam pa eno bolj veščo ( ), namreč eno nago  jivko, ki mi je že v preteklosti pomagala, in jo prosim, naj mi še enkrat nalepi sledeče:

Johnny Cash: A boy named Sue

Bobby Bare: The jogger

»Working in the coalmine«- (najraje The Judds) mi je enkrat že nalepila

In: Linda Ronstadt: Blue bayou (vedno znova srhhhh)

Zaenkrat dovolj, samo za degustacijo.

Ni vse ravno country, za moje so-telebane pa to najbrž ne bo tako pomembno.

Brez skrbi, naslov je tak samo zaradi udarnosti.Odkar se je siolov blogos »prenovil«, imamo poleg drugih čudnih pojavov na blogu tudi možnost izvajati DIY cenzuro, alias nastavljive filtre za spame in za moderiranje. Že  prve dni po omenjeni revoluciji sem s tem imel hude težave, saj sem moral vse komentarje na svojem blogu, vključno s svojimi, ročno »razmoderirati«. Naporen, in živce žroč posel. No, prijazni siolovci so mi stvar v kakšnem tednu odpravili. (res je, da je filter prestregel tudi množico nesmiselnih spamov, sestavljenih iz nekaj sto nepovezanih besed. Ampak to se mi zdi samoumevno, to mora znati vsak avtomatičen spam filter.

Se mi pa ponudba in uporaba teh novih, nastavljivih filtrov zdi moralno in etično malce sporna, čeprav je namen najbrž bil zmanjšati obseg in intenzivnost zmerjanja in žaljenja na blogih- samo po sebi pohvalna zamisel. Deluje stvar seveda le tako, kot si jo človek nastavi- vendar me v nečem res malce spominja na ranjko udbo: tudi udba ni preprečevala prav vsakega kritičnega ali nevšečnega pisanja, je pa vsem dala vedeti, da si jemlje to pravico in možnost. (danes ti napiše »potrebuje moderacijo«, takrat pa so rekli »ozna sve dozna«. ) Je kar učinkovalo, a malokdo bo dandanes to še hvalil. Res je seveda, da je možnost brisanja komentarjev obstajala tudi prej, a je uporaba bila bolj očitna, in tudi ne avtomatska.

Šalo na stran -moja kritika  je prevsem v tem, da takšna praksa, enako kot doping v športu, ali korupcija v gospodarstvu, odvzema “konkurentom” (v tem primeru sogovornikom) enake možnosti , namreč izražanja mnenj, razprave in argumentiranja, in je torej nepravična , »nešportna«, in škodljiva. Nastavljalec filtra namreč teoretično lahko na svojem blogu laže, žali ,zmerja ali svinjari kolikor hoče, vsakogar, ki bi se mu poskušal postaviti po robu, z njim razpravljati, ali ga le spomniti na manire, pa lahko avtomatsko utiša.

Škoda blogovski kulturi nastaja tudi zato, ker ta mehanizem vzpodbuja intelektualno lenobo- lahko se zgodi, da bomo kmalu namesto razprav imeli le še monologe , pridige in ljubezenske izpovedi. To, da se tu in tam kakšna razprava kmalu izpridi v zmerjanje s prasicami, kurbami, fašistoidi, nepofukanci in podobnim, je pač cena za svobodo objavljanja, kar je največja pridobitev tega novega medija, bloga. Zanimivo je, da do najhujših ekscesov očitno prihaja na »damski« (hehe) strani blogosfere. Saj ne, da so moški kaj dosti zmernejši, morda se le hitreje utrudijo  .

Ves čas že trdim, da je svinjarjenje na blogih sicer vsega obsojanja vredno ( z obsojanjem tudi jaz nisem šparal) , cenzure pa ne opravičuje. Svinjatorji se s tem vendar celotni blogarski srenji na ogled postavijo, in sami sebe sramotijo- problem je le ta, da običajno imajo okoli sebe skupinico zvestih podrepnikov, sikofantov (ali sikopunc, pun intended), ki jim ob vsaki takšni potezi vneto ploskajo in pritrjujejo in jim s tem zavirajo še tisti občutek za realnost, ki ga morda še imajo.

Razen tega menim,da administrativno poseganje tudi sploh ni potrebno- z malo truda in božje masti se da skoraj vsakega brdavsa ukrotiti.Tudi sam sem na svojem blogu imel kar nekaj zmerjalcev ali zmerjalk- čeprav res bolj redko pišem vseznalske in nezmotljive bloge, na kakršne se ti najraje lepijo- a sem običajno našel šibo tudi za njihovo rit. Če jasno pokažem, da njihovih napadov ne jemljem resno, bodo kmalu ugotovili, da v resnici sami sebe smešijo, če  ne, pa jim pri tem malce pomagam - in prej ali slej odnehajo. Nekoliko teže je sicer obdržati hladno kri, ko te napada nekdo, za katerega misliš, da ti je po načinu razmišljanja blizu, ampak s časom se človek tudi tega navadi.

Zaradi česarkoli že ljudje ta instrument uporabljajo- naj bo zaradi intelektualne lenobe, premalo ali preveč samozavesti, ali ker se preprosto ne morejo upreti ponujeni elektronski “igrački”- meni se ne zdi prav »manierlich« sledi svojih prstov na tujih besedah puščati. Kaj pa vemo, kje so ti prsti pred tem bili.

V Avstriji imajo pravkar prve volitve, kjer sodelujejo že 16-letniki. Mislim, da se bodo zaradi tega še tolkli po glavi, tudi tisti, ki jim je to koristilo.(zamisel sicer ni nova, že pred časom jo je strastno zagovarjal slovenski politolog in analitik, Herr Blitz.)

Ker imam še kar razvito domišljijo, in za res bistvene stvari posebno dober spomin (predvsem dolgoročen), sem v svoji glavi rekonstruiral, kako sem razmišljal pri 16-ih letih, kaj so zame takrat bile res bistvene stvari, in kako bi bilo, če bi za stranko SWEET SIXTEEN sestavljal politični program, pri tem pa upošteval tudi nekaj bolj sodobnih tendenc.

Zaradi preglednosti bom zastavljeni program strnil v (zaenkrat) 8 točk.

1) »Don t trust anybody over 30«. Vsem tem ostankom preteklosti bo treba odvzeti državljanske pravice, saj nimajo nobene druge vloge, kot da nergajo in zavirajo svoboden razvoj naše generacije. Lahko sicer obdržijo svoje službe ( če bodo delali, bodo imeli manj časa za nerganje), a le pod nadzorom in vodstvom perspektivnih mlajših članov naše stranke.

2) Kar največji poudarek bomo dali znanosti, vendar bomo pazili, da predvsem v vejah, ki bodo neposredno koristne. Prvenstvena naloga znanosti, povezane z industrijo bo razviti X-ray očala, skozi katera bomo lahko gledali skozi oblačila naših sošolk in periskope, s katerimi bomo lahko gledali mlajšim učiteljicam pod kikle.

3) Reforma pokojninskega sistema: upokojitveno starost bomo dvignili za 12 let, prvih 12 let pokoja pa s tem omogočili naši generaciji v starosti 18 let do 30-tega leta. Le tako bomo zmogli še dve leti šole, ne da bi utrpeli prehud travmatski sindrom. Tako bomo tudi ugodili tistim fosilom, ki kar naprej poudarjajo svoje izkušnje, in jim omogočili da jih še naprej uporabljajo. Mladim pa s tem omogočili, da si odpočijejo od naporne šole in nergaških staršev. Pri tem jim bodo v pomoč tudi X-ray očala za gledanje skozi obleke sošolk in mlajših učiteljic.

4) Kultura: Izkoreninili bomo vse dekadentne vrste kulture in umetnosti- od umetnostnih študijskih smeri na univerzah bodo ostale le še akademije za rap in punk (ARP), za grafite in vandalizem (AGV) ter akademijo za akte (AZA), kjer bodo pozirale naše sošolke in mlajše učiteljice.

5) Zdravstvo: ukiniti, saj smo vsi polnopravni državljani dovolj zdravi. Denar gre v raziskovalno in proizvodno dejavnost za X-ray očala za gledanje skozi obleko sošolk in mlajših učiteljic. Morda se bo dalo uporabiti tudi kaj obstoječe opreme iz zastarelega zdravstvenega sistema.

6) Gospodarstvo: opustiti vso nenamensko proizvodnjo, in se osredotočiti na proizvodnjo X-ray očal za gledanje skozi obleke naših sošolk in mlajših učiteljic. Izvozne možnosti so obetajoče, za začetek predvsem v Avstrijo.

7) Okolje: stroga zakonodaja, ki bo omejila glasnost na vseh prireditvah in glasbi v domačih sobah na najmanj 150 decibelov. Državno podporo kmetovalcem, ki pridelujejo industrijske (oziroma njim podobne rastline). Za X-ray očala za gledanje skozi obleko sošolk in mlajših učiteljic v tem resorju zaenkrat še nismo našli primerne vloge, zato prosimo javnost, da prispeva kakšno konstruktivno zamisel.

8.) Šolstvo: po prehodnem obdobju ukiniti, saj je nesmiselno premlevati stare, preživele flance, energijo mladih je potrebno usmeriti v konstruktivnejše dejavnosti, na primer gledanje skozi X-ray očala skozi obleke sošolk (dokler šole še so) in mlajših učiteljic.

To je zaenkrat le okvirni program, ko bomo dobili mandat za sestavo vlade, ga bomo poskušali izpopolniti, v kolikor nam bo ostal čas ob študiju X-ray očal za gledanje skozi obleke naših sošolk in mlajših učiteljic.