Kot sem že omenil v prejšnjem zapisu, sva se z mojo gospo pravkar vrnila s počitnic, na katere sva letela z muenchenskega letališča. Ker imava v (tukaj že precej opevanem) mestecu blizu Monakovega stare prijatelje, navadno prebijeva nekaj dni še pri njih. Včasih greva tudi še po kakšnih nakupih. V dveh dneh sta se mi zgodili dve nekoliko neprijetni zgodbici:
Najprej sem hotel v večji trgovini (OBI) s stotakom plačati okoli 50 evrov nakupa, pa mi je prodajalka vrnila bankovec, češ s tem ne morem plačati. Sem najprej mislil da sumi, da je ponarejen, šele ko sem vprašal zakaj, mi je povedala, da nima drobiža. No, v tako prometni trgovini je to zelo nenavadno, še v naši prav nekoromandijski domovini bi ga morala imeti, ali si ga na licu mesta zamenjati pri sosednji blagajni, ne pa, da kupca zaradi lastne napake takorekoč odslovi.
To me je sicer presenetilo, ampak o tem ne bi bloga pisal, če ne bi slišal dveh možakarjev v vrsti za menoj, ki sta glasno komentirala ja, kaj pa si tale misli, da pride tako nepripravljen v trgovino. Halo? Očitno se v Nemčiji pričakuje, da prideš v trgovino z natančno 52,35 evri drobiža ? To, da se jim zdi, da je takšno pričakovanje normalno, mi pravi, da ne mislijo, da je trgovina tam zaradi kupcev, ampak kupci zaradi trgovine. Še v Ceausescovi Romuniji, kjer sem nekoč nekaj časa živel, so v trgovinah bili do kupcev bolj »kundenfreundlich« (morda zato, ker v njihovih trgovinah praktično ni bilo ničesar dobiti, kapavem)
Dogodek mi sicer najbrž sploh ne bi vzbudil posebne pozornosti, če ne bi pred kakšnim letom v kar ugledni trgovini Saturn hotel kupiti računalnika za 1000 evrov, pa niso hoteli sprejeti kreditne kartice, le cash ali bankomatsko kartico nemške banke (očitni kupci iz ostalih evropskih in drugih držav zanje niso vredni nakupovanja pri njih). Na srečo, računalnik sem namreč kasneje za manj kot pol cene kupil v ZDA. Že mnogo prej pa sem opazil, da v Nemčiji nisi v trgovinah skoraj ničesar mogel kupiti s kreditno kartico, ko je to bilo že dolgo »gang und gaebe« v vseh evropskih državah, tudi novih. ( še v Franciji sem lahko plačal z v osovraženih ZDA izdano Viso, maščevali so se mi le s tem, da niso hoteli razumeti angleško- jaz pa ne premorem dovolj patosa, da bi lahko govoril francosko).
S tema dvema anekdotama hočem le povedati, da se mi takšno trmasto neprilagajanje kupcem, v zahodni, potrošniški državi zdi nepojmljivo, še bolj pa to, da se domorodcem to zdi povsem normalno, in jim še na misel ne pride, da bi od trgovcev pričakovali, ali zahtevali več ustrežljivosti. Ali posameznim trgovcem, da bi več prodali, če bi do kupcev bili fleksibilnejši kot konkurenca. Kartelni dogovori, najbrž. Zelo evropsko.
Pa se zaradi dveh takšnih malenkosti ne sekiram, poanta (kot bi rekel blitz) pa je, da sem začel razmišljati o nemški psihi, in prišel do zaključka, da jim je morda res vsakdo, ki nosi uniformo, tudi če je prodajalska, simbol oblasti, in oblast je treba pač ubogati. Morda pa se , če se tako flagelirajo, sami sebi zdijo plemenitejši in večvredni? Morda na ta način hočejo dokazovati, da ONI pa že niso potrošniška družba kot drugi, manj zavedni in manjvredni narodi. To bi potrjevala tudi njihova nenavadna vnema za kar se da gnjavaške »ekološke« ukrepe. Na ulicah zdaj gledaš otmene gospode, ki z ekološkimi platnenimi vrečkami, polnimi praznih steklenic hodijo v trgovino po pivo. S seboj najbrž nosijo potrdilo, da so vsebino ekološko reciklirali že doma. Njihove žene bodo najbrž kmalu v trgovino šle le še s posranimi pleničkami, da bodo lahko kupile nove. V restavraciji pa ti ne bodo servirali obroka, dokler ne prineseš , khm, včerajšnjega.
Zdaj pa še zadnja zgodbica, ki me je pravzaprav vzpodbudila, da vse tole napišem: ko sva se odpeljala domov, sem se ustavil še v trgovini, da kupim kišto weissbiera. Pri odhodu s parkirišča sem nekoliko neprevidno zadel in opraskal skoraj novega mercedesa, ki ga je vozil najmanj 80 let star gospod. Takoj sem se mu opravičil in hotel z njim izpolniti “evropsko nezgodno poročilo”, da zanj o moji očitni krivdi ne bi imel kakšnega dvoma. Pokazalo se je, da možak sploh ne ve kaj je to,( menda že 30 let ni imel nezgode) in seveda ni imel nemške verzije le-tega. Mojega seveda itak ne bi razumel. Zato sva šla kar v njegovo zavarovalnico nekaj vogalov stran, da mu pomagajo.
Tam sem pokazal svoje »evropsko poročilo« v slovenščini, in prosil, če gospodu lahko dajo nemško verzijo. Uslužbenka me je takoj nadrla, da to pa že ni nobeno evropsko poročilo, saj je v nekem tujem jeziku – ko sem ji rekel, da to ne drži, saj je formular sam po sebi po vsej Evropi enoten in prepoznaven, ampak da itak želiva le nemško verzijo tega ( govoril sem za gospoda, ki je bil očitno precej zmeden ), sem spet bil nadrt, naj pazim na svoj jezik. Kar očiten primer sovražnosti do tujcev, ki je bolj otmeni od mene nikoli in nikjer v Nemčiji niso zaznali.
Ko sva z gospodom izpolnila in podpisala nemško verzijo, mu je rekla, da zdaj pa naj to naprej kar sam ureja z mojo , očitno »neevropsko« zavarovalnico- oni da s tem nimajo nič. Vedel pa sem, da ima gospod že vsaj 30 let pri njih kasko zavarovanje, in ko sem pripomnil, da lahko zavarovalnica neveščemu (in očitno precej nebogljenemu gospodu , ki se mi je že kar smilil) preko kaska pri tem tudi lahko pomaga, je vstala, začela kot podivjana sraka histerično vpiti » Raus, raus, raus, raus…« , na kar sem seveda odšel. Dvema prisotnima Nemcema se tudi to očitno ni zdelo nič nenavadnega. Saj se je vendar en verdammter Auslaender upal ugovarjati »oblasti« (ki pa to sploh ni bila).
No, saj se vse to najbrž da prenašati, še posebno, če si že od malega navajen, da ti kdo drug ureja življenje, meni bi pa morali presneto veliko plačati, da bi se s tem brez pripomb sprijaznil. Če imam dovolj za relativno udobno preživetje, sem pa kljub kar najbolj vztrajnim hvalospevom tej Nemčiji Koromandiji že raje v tej naši, čeprav zelo nepopolni Sloveniji.