commonsense

Moj novi blog.siol.net blog

Mnogo Vode za nič

Objavil commonsense dne 9.04.2009

No, največji doslej slovenski filmski projekt ( reklama), film »Skriti spomin« o Angeli Vode sem si seveda moral ogledati, saj je menda stal okoli miljon evrov, veliko davkoplačevalskih, da sem torej vsaj lahko amortiziral nekaj svojih.

Pričakovati je bilo, že zaradi dveh glavnih »tvorcev« zgodbe in filma, glavnih kostologov Puharjeve in Možine, da bo to spet en propagandni film, namenjen vzburjanju javnosti pred evropskimi volitvami ( sicer povsem nepomembnimi, kot pač so)- ampak moram reči, da se mi ni zdelo tako zelo hudo, če  je bila propaganda,  je bila precej švoh.

Že film kot film je bil namreč prav tipično slovensko švoh- bedna dramaturgija, nepreglednost dogajanja, lesena igra- razen glavne igralke, ki je bila dobra, ni kaj- le, da tako enoplastne vloge, kot je bila ta, izkušeni igralki najbrž ni pretežko odigrati. Dobra polovica filma je bil le precej dolgovezen opis zaporniškega življenja, kadri so bili nadležno razvlečeni, scena enolična- kakšnega pol filma se dogaja kar v zaporniški kleti- za kaj je šel tisti miljon evrov, mi ni jasno, morda bo kakšna finančna revizija pokazala kaj več.

Vsebina pa tudi nič posebnega- to, kar se je dogajalo Angeli Vode, za tiste čase namreč ni bilo kaj posebnega, tako se je žal v tistih časih godilo tisočem – nekaj krivim, veliko pa tudi več ali manj nedolžnim. Takšni so pač bili tisti časi, tudi čas neposredno pred in po tem – ta obdobja je precej težko povsem ločeno obravnavati. Mnogo zanimiveje in bolj dramatično bi se mi zdelo narediti film po zgodbi, ki mi jo je pripovedoval nekdanji službeni sodelavec moje gospe, ki je preživel Goli otok

Angelin primer naj bi bil posebno zanimiv in pretresljiv, ker je bila predvojna komunistka, ki se je glasno zoperstavila partijski doktrini. Kar se ji je zgodilo, pa nikogar, ki je vsaj nekaj prebral o tem, kakšna je takrat bila partijska doktrina, ne preseneča kaj dosti. Vsa partijska vodstva so takrat prihajala iz moskovskih partijskih šol, doktrina je bila preprosta- svetovno komunistično gibanje, Kominterno vodi partija domovine komunizma, Sovjetske zveze, njo pa nezmotljivi Stalin. Vsako ideološko in politično vprašanje se rešuje na tej ravni, železna partijska disciplina pa je najpomembnejše orodje za dosego partijskih ciljev. Prav ganljivo naivno je bilo tudi, ko se Angela kasneje pritožuje, da volitve niso bile poštene, ker se je volil le en kandidat. Ne vem, kje v komunistični dogmi je našla upanje, da bodo komunisti izvajali večstrankarske volitve.

Angela je torej morala vedeti, v kakšno partijo je šla, saj je bila prominentna aktivistka in celo član vodstva slovenske partije. Tam so gotovo že prej premlevali navodila iz Moskve , in je morala vedeti, da se o le- teh ne razpravlja, ampak se jih le opremi s pompoznimi komentarji in se jih z aklamacijo sprejema. Če se je odločila drugače, se je morala sprijazniti tudi s posledicami- izključitev je najbrž ležala na dlani. Če bi to bilo vse, najbrž tudi filma ne bi bilo, žal se filmska zgodba ne ukvarja kaj dosti s tem, ali, in kako je morda agitirala še naprej. Če je po vojni res sodelovala pri pošiljanju politično občutljivih informacij v tujino (film pozabi jasno povedati, ali jih je res, ali ne), šest let zapora za takratni čas ni bila tako nenavadna kazen. Povdarjam, za takratni čas, čeprav so tudi kasneje, in tudi v zahodnih državah preganjali ljudi, ki so Rusom ali Stasiju sporočali gospodarsko ali politično občutljive podatke. V Jugoslaviji je takrat ( leta 1947) pač vladala splošna paranoja, saj so lahko pričakovali rušenje svoje oblasti tako z Zahoda, kot najbrž tudi z Vzhoda, saj je Stalin s Titom postajal vse bolj nezadovoljen, in je že v obdobju enega leta tudi zares zrušil takrat še –vsaj formalno- »mešane« , quasi demokratično izvoljene vlade v Romuniji, na Poljskem , na Madžarskem, in na Češkoslovaškem.

Seveda mi na konec pameti ne pade, da bi zagovarjal takratni komunistični režim, rekel bi le, da nam je, tak kot je bil, zagotovo prihranil usodo omenjenih držav- saj so mu Rusi prav zaradi začetne strogosti, katere žrtev je bila tudi Angela, zaenkrat še dovolj »zaupali«- dokler zanje ni bilo že prepozno, da bi tudi pri nas po svoje naredili red. To pa je- po mojem- največja, če ne edina olajševalna okoliščina za Tita in Partijo . Ampak kar velika- kdor ni doživel življenja v »pravem« komunističnem raju ( sam sem živel slabih 6 let v Ceausescovi Romuniji in, čeprav kot tujec privilegiran, dodobra spoznal, kaj nam je bilo prihranjeno), tega ne bo znal ceniti.

Jasno je, da – posebno totalitarne- organizacije odpadnike iz lastnih vrst kaznujejo strože kot »navadne« nasprotnike- saj jim z »insiderskim« znanjem in ugledom lahko toliko bolj škodijo. Pustimo srednjeveška sežiganja heretikov ob strani- še leta1988 je papež Janez Pavel II zaradi neubogljivosti, torej herezije izobčil nadškofa Marcela Lefebvra in njegove pripadnike. Res ga ni več mogel dati sežgati, a kazen je v resnici za vernika mnogo hujša kot Angelinih 6 let- izobčenje ga namreč obsodi za vekomaj, torej na neskončno število let v peklu, kjer je najbrž še nekoliko huje kot v Begunjah. ( no, novi papež je pred kratkim vsaj še živim lefebvrovcem- nadškof je že v od 1991 v peklu- izobčenje preklical, tako nekako, kot je sedaj rehabilitirana tudi Angela Vode). Čeprav mislim, da Vatikan še nekaj časa o tem možaku ne bo knjig in filmov naročal.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 13 komentarjev »

OSLOVSKA SODBA

Objavil commonsense dne 27.03.2009

No, saj do sodišča stvar ni prišla, ampak slovensko “popuščanje” Evropi okoli vinjet mi daje upanje, da smo se v spretnosti , oziroma umetnosti pogajanja od Hrvatov le nekaj naučili. Doseženi kompromis je namreč gladka zmaga naših pogajalcev- 15 evrov za 7 dni pomeni pri absolutni večini evropskih  dopustnikov dvakratno plačilo, saj praktično nihče ne gre na dopust le za en teden, tako, da Evropa s svojo “veličastno” zmago svojim dopustnikom prihrani le 5 evrov, za mnogo Avstrijcev, Nemcev in Italijanov, ki bi v pol leta šli na krajše dopuste po večkrat, pa je stvar celo krepko podražilo, saj polletne vinjete več ne bo.

Idealen izid pogajanj je vedno  “win-win”- torej obe strani nekaj dobita, in je zato toliko bolj verjetno, da se bosta dogovorjenega tudi držali. (Ne , kot je nekoč rekel Janša, da to pomeni, da v vsakem primeru ena stran lahko samo zmaga- toliko o obramboslovni izobrazbi ). Kljub temu pa je najslajši izid takrat, ko si “nasprotniku” kot popuščanje podaril rokave svojega telovnika, kot pravi angloameriški pregovor ( sleeves off your vest). Prav to  je, po zgoraj omenjeni računici, uspelo Sloveniji v tem primeru.

Zaslužek od vinjet namreč skoraj gotovo ne bo kaj dosti manjši, saj bodo tistih 5 evrov “popusta” nadomestili omenjeni večkratni počitnikarji, je pa to bila odlična priložnost, da vlada podraži letno vinjeto na 95 evrov, in se pri tem sklicuje na hudobno Evropo, čeprav bi se sicer lahko na nič manj zlonamernega Janšo, ki je zgubaško ceno vinjete uvedel iz predvolilnih razlogov. Iz  še vedno nepoznanih razlogov se Pahor še naprej izogiba kakršnemu koli konfliktu z Janšo, in če mu prijazna Evropa ponudi priložnost temu se izogniti, jo kot  politik pač izkoristi. Da o “bonusu” 200 milijonov evropskega denarja sploh ne govorimo.

No, upati je le, da bodo isti slovenski pogajalci vključeni tudi v pogajanja z Unijo o Hrvaški- če bodo tudi tam znali izvesti takšen  “trojni salto mortale”, vsaka jim čast.

V kar pa močno dvomim, bojim se , da je v zgornjem primeru šlo le za srečno konstelacijo zvezd, poleg tega pa je včeraj bil tudi mlaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 31 komentarjev »

DAN ŽENA: KONJA ZA PREDSEDNIKA!

Objavil commonsense dne 7.03.2009

Vzemimo hipotetični primer, da slovensko Ustavno Sodišče za svoje članice priredi interno proslavo dneva žena v slogu sindikalnih praznovanj izpred 20 in več let , in nekje proti jutru veselo sklene in odloči, da na mestu predsednika naše države mora biti – lipicanec. Pravno to utemelji med drugim s tem, da za to že obstaja precedens iz rimskih časov (lex Caligula) ,z deklaracijo Združenih Narodov o pravicah živali in s tem, da po ustavi predsednik simbolno predstavlja državo, lipicanec pa je dokazljivo bolj avtentičen in simbolen za Slovenijo kot katerikoli , še tako svetovljanski gospod, ki se poleg tega še Tuerk imenuje.

Tisti, ki trdijo, da je prav vsako , še tako z zdravo pametjo skregano odločitev US nujno brezpogojno spoštovati in takoj dobesedno uresničiti, bodo temu seveda ploskali. Tem pravimo »legalisti«. Drugi spet bodo nekoliko podvomili o tej odločitvi, in bodo rekli, če že mora tako biti, mora za to obstajati zakonski temelj, in da je potrebno vsaj z zakonom določiti, kateri izmed lipiških kandidatov je upravičen do te prestižne službe, in kateri ne. Tem bi jaz rekel »pragmatiki«. Tretji spet bodo rekli, k vragu z Ustavnim Sodiščem, z vsemi sodišči in s tem prismuknjenim parlamentom- tem bi lahko rekli »anarhisti«.

Jasno postane, da v sodobni demokraciji ne prvi, ne tretji ne morejo imeti zadnje besede. Vprašanje je, kakšno vlogo lahko igrajo pragmatisti. Ti kot kategorija v pravnem sistemu sicer ne obstajajo, so pa v resnici tisti, ki so pravni sistem in pravno državo vendar postavili.

»Pravna država« sama po sebi namreč logično ni cilj, ampak le sredstvo (če parafraziram dosedanjega predsednika), ki omogoča vsklajevanje različnih interesov različnih članov naše družbe, da tako lahko skupaj živijo .Skrajnejši legalisti, ki trdijo nasprotno, bodo najbrž ploskali tudi sekanju rok in glav ter kamenjanju prešuštnic tam, kjer to zahtevata tamkajšnja pravna država in pravni red.

Z »vladavino prava«, če jo vzamemo dobesedno, je podobno kot z »diktaturo proletariata«- filozofsko se oboje sicer da utemeljiti, v praksi pa ne bi bilo dosti razlike, le da bi v enem primeru vladarji nosili dolge vijoličaste spalne srajce, v drugem pa modre delavske kombinezone. Demokratično pa ne bi bilo ne eno, ne drugo.

S tem problemom so se morali spopadati vsi »očetje« demokratičnih ustav, začenši z ameriškimi pa vse do dr. Bučarja et consortes. (Res pa so prvi bili mnogo bolj pragmatični – njihova ustava je imela le 7 členov, do sedaj pa so jo dopolnili le še s 27 amandmaji, če se ne motim, naša pa 174 členov, če se spet ne motim, precej njih medsebojno protislovnih). Zato se je praktično v vseh demokracijah uveljavilo načelo delitve oblasti- na zakonodajno (parlament), na sodno(sodišča) , in na izvršno(vlada). V resnici najvišjo demokratično oblast, namreč ljudstvo (demos) , je seveda skoraj nemogoče organizirati tako, da bi bilo tudi učinkovito- v to smer sicer meri referendumski sistem, ki pa je v praksi praktično neizvedljiv- še najdalje v to smer so šli Švicarji (teh pa pri nas, če spet parafraziram, tokrat prof. Mencingerja, žal živi premalo). Kam pripelje na horuk narejena referendumska zakonodaja pa vidimo pri nas. Enako po mojem velja tudi za ustavo.

Problem pa se s tem šele začne. Načelo je, da nobena veja ne bi mogla ukrepati povsem brez nadzora drugih dveh- t.i. »checks and balances«. Kaj pa se zgodi, če dve, ali celo vse tri veje zaidejo v »pat pozicijo«, ali celo, da ena od njih poskuša prevzeti absolutno oblast? (To slednje so po svetu sicer običajno poskušale izvršne oblasti, v nedavnem primeru, v Somaliji, tudi sodna oblast- »zveza islamskih sodišč«, v nekoliko bolj davnem primeru, v srednejeveški Angliji, pa tudi zakonodajna- parlament je imel celo svojo vojsko, in je dal tudi kralja obglaviti).

Povsem »čiste« rešitve tega problema do sedaj še nikjer niso našli, zato tudi v pri nas najpogosteje citiranih »pravnih državah«, Avstriji in Nemčiji pride do debate in celo do neizvrševanja »spornih« odločb njihovih ustavnih sodišč (v Avstriji jih je menda kak ducat- ena od teh je seveda posebno boleča za Slovence, v Nemčiji menda tudi kar nekaj- da jih je v ZDA kar 334 pa ne verjamem, kljub temu, da tako pravi Jelinčič, hehe).

Pragmatični očetje demokratičnih ustav so torej očitno pač dopustili izjemno možnost nekakšne pravne »praznine«, domnevam, da po pravilu »natura abhorret vacuum«( narava se upira praznini), da se bodo stvari v že vsaj nekoliko zreli demokratični družbi »nekako« uredile. Da bo torej iz zagate morala pomagati državotvornost parlamenta, uvidevnost eksekutive, ali morda celo referendumski vox populi. V vsakem primeru računajoč, da bo rezultat razumen kompromis- ta je vendar temelj sožitja posameznikov v organizirani družbi.

Če namreč omenjeni tvorci ustav česa takega ne bi predvideli, in vsaj molče ( qui tacet, consentire videtur) te možnosti ne bi sprejeli, bi že v ustavah predvideli kakšno (morda oboroženo) »ustavno policijo«, če že vojske ne, ki bi (po potrebi s silo) uveljavljala odločitve ustavnega sodišča. Tako, kot so policijo uvedli za izvajanje »navadnih« sodnih in zakonodajnih odločitev- vendar je razlika ta, da je pri prvih možen večkraten priziv in ponovna presoja, pri drugem pa sprejem novih, ali ukinitev slabih zakonov v parlamentu. (No, Nemčija sicer ima službo »Verfassungsschutz«, ki pa, kolikor vem, ne opravlja eksekutivne vloge, čeprav so svoj čas nemške tajne službe v tem bile precej učinkovite)

Če pa so naši ustavotvorci ustavnemu sodišču nameravali dati absolutno oblast, niso pa mu dali primerno učinkovitega izvršnega mehanizma , so morda bili le površni, ali premalo premišljeni? Če drži to, ali ni potem treba razmisliti, da so najbrž tudi pri pisanju ustave nasploh bili površni in nepremišljeni? In kam nas pripelje ta zaključek?

Če bi tak mehanizem imeli, problemov okoli izbrisanih sploh ne bi bilo. Že ko se je US oglasilo prvič, bi njegovi možje v usnjenih plaščih šli od doma do doma in vročali odločbe in vavčerje za odškodnine, spet drugi, s pištolo za pasom, pa bi obiskovali druge domove in opozarjali na nevarnost glasovanja na referendumu .Takega mehanizma naši (in tuji) ustavodajalci torej niso predvideli, in so najbrž že vedeli, zakaj ne. Očitno pa obstajajo tudi drugi povsem legalni in legitimni( ne nujno legalistični) mehanizmi za reševanje ustavno konfliktnih situacij – če že ne ( v skrajnih primerih) tolerirano neizvrševanje ( Avstrija, Nemčija), pa n. pr. sprejetje primernih zakonov, tudi ustavnih, ki razumno rešujejo konkretni konflikt med ideološkim legalizmom na eni strani, in zdravim razumom ter svoj čas precej jasno ( 96% ? ) izraženo voljo naroda). Zato se mi vzvišeno opletanje s »pravno državo« in ministričin »fiat (i)US, pereat mundus« (namenoma malce narobe citirano) ne zdi prav nič manj populistično , demagoško, ali ideološko kot izvajanja že omenjenega strička Zmageca.

Najbrž ni treba kaj dosti ugibati, zakaj sem se odločil tukaj in tako »izliti« svojo zdravorazumsko  :) dušo, vem tudi, da najbrž zvenim precej bogokletno, a se tudi s papežem že nisem strinjal, pa se mi hrbtenica še ni posušila.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 18 komentarjev »

UZAKONITE KORUPCIJO! Rešitev za gospodarsko krizo.

Objavil commonsense dne 18.02.2009

Podobno kot se je svoj čas ob pravem času o pravi zadevi  s pravo besedo oglasila gospa Spomenka, se v teh usodnih trenutkih čutim poklicanega z odrešilno državotovrno zamislijo oglasiti  tudi jaz.

Poglejmo- krizi se izogniti ne bomo mogli, z uspešnimi  protikriznimi programi pa jo država  za prebivalstvo vsaj nekoliko lahko ublaži. Za to  je seveda potreben denar, ki ga pa država pridobiva skoraj izključno iz davkov- teh pa bo od  pod krizo trpečega gospodarstva in od obubožanega prebivalstva seveda vedno manj. Začaran krog?

Ne nujno, država in pretekle vlade so s svojo modro dosedanjo politiko že ustvarile velik potencial, ki je do sedaj bil neizkoriščen- namreč tajkune, tajkunčke, politične ,stanovske in druge profiterje ter njihove finančne resurse, ki jih je potrebno le na primeren način aktivirati v splošno dobro. Zaplembe in nacionalizacije pač niso več v modi, zato je potrebno najti način, ki ga bodo celo lastniki teh finančnih virov  z veseljem pozdravili.

Spet je potrebno omeniti, da so taiste vlade -morda nezavedajoč se vseh možnosti, ki jih to ponuja-  za  tak primeren mehanizem že poskrbele- govorim namreč o že prav lepo uveljavljeni , čeprav še nekoliko nezakoniti korupciji. Le uzakoniti in pravilno uporabiti jo je treba , pa bo.

Poglejmo: slovenski tajkun, ki bi od vlade hotel dobiti dovoljenje za, recimo, gradnjo 100 metrov visokega luksuznega hotela  na zemljišču današnjih ljubljanskih Križank, bi mu to gotovo bilo vredno kar nekaj miljonov  podkupnine- le, da bi jo v tem primeru moral plačati državi, ne pa po delih kopici posameznih , včasih nezanesljivih uradnikov. Mnogo učinkovitejše, in državotvornejše.  In če mu država za kak miljon primakne še umik kakšnega kazenskega pregona za stare grehe, pa se v državno blagajno v trenutku steče kar lepa vsota!

(prireditve v bivših Križankah bo pač treba preseliti kam drugam,  recimo v Stožice ali za Bežigrad- ha , vidite, kako zlahka se pride do takšnih državotvornih idej? Pravzaprav se kar same množijo )

Manager, ki bi rad poceni prevzel  podjetje, ki ga upravlja, zaprosi za poseben zakon, ki mu to olajša, za , recimo borih 5 ali 10% vrednosti odkupa – če sodimo po primeru Patria, takšna “provizija” ni nič neobičajnega- le da tokrat gre v plemenit namen- za reševanje države.( če smo že pri Patrii, bi seveda veljalo tudi ob vsakem državnem nakupu že v razpisu objaviti številko državnega računa, na katerega je nakazovati vse  provizije in podkupnine ).

Župan, ki bi si rad postavil “spomenik”, in organiziral, recimo, zasedanja Varnostnega sveta ZN v svoji občini, seveda  z za to potrebno novo infrastrukturo (kopijo Palače ZN, recimo), in izvajalska dela poveril svojim prijateljem, bi lahko z vladno podporo pridobil tudi evropska sredstva, od katerih bi gotovo lahko tudi odštel kakšnih 5-10 odstotkov v državno blagajno. Podoben odstotek bi država pričakovala seveda tudi od županovih prijateljev, no, morda vsaj fifty-fifty z županom?

Odvetniki v ZDA od dobljenih civilnih tožb dobijo kakšnih 30 , včasih celo 50 % odstotkov izkupička- če bi to pri nas uzakonili, država pa bi odprla svojo odvetniško pisarno, bi lahko ta denar pokasirala sama- toliko lažje, ker bi lahko tudi zagotovila uspeh takšnih tožb (najvišjemu ponudniku, seveda).

In če damo podjetniški domišljiji še malce prostora- kdo pa pravi, da država ne bi mogla za primerno provizijo tudi predložiti , zlobirati in ratificirati vstopa v Nato ali EU tudi kakšne z nafto bogate države, recimo Nigerije, ali Sudana?

Ahh, ko enkrat domišljiji daš prosto pot, so možnosti tako rekoč neomejene…….

Ideas, anyone ?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 19 komentarjev »

KABOOM!!!!

Objavil commonsense dne 24.12.2008

božični večer- postavljam drevesce in sestavljam jaslice, (kot že rečeno, oslička že imamo :) ), svojim mačkam serviram božično večerjo- in naenkrat “kaboom, kaboom, kaboom “- rakete nekaj sto metrov stran vsakih nekaj minut.

kdo misli, da rakete imajo kaj skupnega z božičnim praznikom, ne vem. najbližja je najbrž še biblijska repatica, ampak “kaboom” najbrž ni delala.sveeta noč, blaažena (?????) noč, vsee že spi (!!!!) …… pa še kaj. pa sploh nisem religiozen, tradicionalist pa že nekoliko.

————————————————————————————–

ostanek prvotnega posta sem zbrisal- na drugi pogled se mi zdi tam omenjena zgodba le malce preveč osebna, in za ta božični čas najbrž malce neprimerna.

bom se pa na to temo še kdaj drugič konkretneje oglasil- tole zvočno in svetlobno onesnaževanje mi gre močno na žifce- in mislim, da ne le meni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 9 komentarjev »

ZADNJA NOVICA

Objavil commonsense dne 17.12.2008

no, močno sumim, da še ni zadnja, namreč ta o rdeči luči za hrvaško. prepričan sem namreč, kljub svojim kritikam nove oblasti, da so strički in tetice na pravkaršnjem sestanku dovolj pametni, da imajo še “plan B”, za primer, da bodo hrvati do petka, ali celo v petek le še popustili- vsaj z minimumom za nas sprejemljivega.

občutek imam, da se bo zdaj za kouchnerjem na hitro vključil še sarkozy( morda pa novi češki predsedujoči ali morda ollie rehn?), kot nekakšen “deus ex machina” z novim kompromisnim predlogom, ki bo minimalno sprejemljiv za obe strani, ki obema omogoča ohraniti obraz, kot pravijo kitajci.

je pa seveda tudi možno, da bodo hrvati našo rdečo luč sprejeli kot dar z neba, da bodo za svojo nesposobnost zadovoljiti še druge evropske zahteve (korupcija, sodstvo…) lahko dolžili slovenijo, in samo slovenijo.

v prvem primeru bom našo novo oblast in diplomacijo (  brez rupla in ščinkavca, ki s tem tokrat nimata nobene veze) prav zares pohvalil, v drugem primeru, pa še naprej kritiziral, kajti umetnost pogajanj je sicer res postavljati zahteve višje od najnujnešega, kar potrebuješ, a s pravo mero. če so jo naši presegli (in malce sumljivo mi je, da ne objavljajo natančno, kaj so zahtevali), pa bom še naprej šimfal, in to pošteno.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 52 komentarjev »

DOWNHILL BLUES

Objavil commonsense dne 14.12.2008

Besedno inspiracijo za naslov sem dobil pri neki glasbeni skupini ( “hillbilly blues”-nagajivka, na pomoč  :)   ), vsebinsko pa pri mojem političnem izvoljencu ( se mi vsakokrat zaleti, ko to rečem), pahorju.

mislim, da je že marsikdo posumil (tudi blitz piše nekaj o tem), da je možakar, sicer najbrž dobronameren, očitno izvršno-politično presenetljivo nebogljen, jaz bi rekel, da skoraj samomorilski. ja kdo pa bi že prve dni, da sploh ne govorimo o stotih,  svoj začetni politični kapital kar z lopato skozi okno metal. najprej vse svoje lastne volilce in zaveznike z ruplom, ščinkavcem in logarjem razkuril, zdaj pa na hitro še izredno sporne “izbrisane” v prvi plan postavil, in s tem še ostalih tistih 90 ali koliko % glasovalcev na tistozadevnem referendumu v rit poslal. saj drži, da se je za zdaj najprej s svojo beograjsko izjavo vajgl izpostavil, ki je sicer zaresovec, pa notranjka katarina, ki je lds, z menda že tekočim izdajanjem odločb vsepovprek- ampak po objektivni odgovornosti (isti kot svoj čas milošević) je odgovoren on.

vsi , razen golobixa v njegovi garnituri so pravniki, in da njim ni jasno, da ko enkrat pavšalno vsem tožiteljem daš prav,  je naslednji korak pravi cunami odškodnin? in da če le-te morda  doma poskušamo omejiti, da bodo pač šli na evropsko sodišče – ne po sodbo, ta bo doma že uveljavljena, ampak po “evropske” vsote ? (njihov zagovornik, matevž krivic, sicer pameten mož, je takrat javno povedal, da nameravajo z odškodninami zrušiti državni proračun- to nam bo v prihajajoči krizi najbrž zelo pomagalo). tako kot se pavšalno neke skupnosti ne sme proglasiti za krive tistega, kar so storili posamezniki, je skrajno nelogično, da se kot pijani plotu izogibajo (no, naj si še jaz enkrat privoščim en “mixed metaphor” ) povsem logičnemu predlogu takratne desnice ( v tem sem se z njo zelo strinjal, tako kot 90 % drugih slovencev, ki so šli na referendum), da je najprej potrebno ugotoviti, “case by case”, komu se je, in komu se ni zgodila krivica. In to je že dolgo EDINO jabolko spora v tej zadevi !

o odločitvi ustavnega sodišča in o določilih naše na horuk napisane ustave so že takrat imeli zelo kvalificirano različna stališča največji pravni strokovnjaki, večinoma bivši ustavni sodniki, in so-pisci ustave. tudi ustavna sodišča niso nezmotljiva, še posebno če so v glavnem zadolžena za reševanje stvari kot so napačno parkiranje , kraja kokoši in procentno računanje na osnovnošolski ravni, kot je to pri nas (o tem je več ali manj govoril tudi na reformo upajoči predsednik tega sodišča). je pa res, da malokje nosijo ustavni sodniki tako lepe spalne srajce, kot pri nas. (ker so naši v glavnem relativno mladi, jim še niso dodelili lasulj, pa tudi to lahko še pride). tistim pa , ki pravijo, da je ustavno sodišče absolutna oblast v državi , odgovarjam, da v demokraciji absolutne oblasti ni. pika.

če pa bi že bila kakšna, bi to moral biti  zdrav državljanski, in državotvorni razum. (seveda tu ne namigujem na nič konkretnega  :)   )

P.S. naslov seveda nima nobene zveze z glasbo ali s smučanjem- gre le za potrtost (the blues), ko gredo stvari strmo navzdol (downhill).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 31 komentarjev »

ZDEJ MAM PA DOST- ORNITOLOGIJA ZA TELEBANE

Objavil commonsense dne 10.12.2008

zavestno tvegam, da bom postal kot  moji blogarski kolegi, ki kar naprej  kakšno  dlako na slovenskih jajcih najdejo . ampak tole s tem ščinkavcem  me po pravkaršnji ruplijadi res na  drevo požene. če tale moj izvoljeni (če bi se dalo, bi svoj glas preklical) pahor česa pametnejšega za delat ne najde, kot najbolj kompromitirane zlorabitelje pooblastil, nepotiste in ideološke rovatorje  za svoje svetovalce in odposlance imenovati, naj gre nazaj v frdamani evropski parlament, ki itak ničesar pametnega za delat nima- tam vsaj škode ne more povzročat. ker ne pričakujem, da bom uslišan, čakam, da bo kmalu  pokojnega pluta posthumno za  pravosodnega svetovalca (honoris causa) imenoval. če bi to le bilo mogoče, a z večino v parlamentu bo morda tudi to mogoče. Yes, we can!

če bi jaz bil aktualni zunanji minister, bi  iz osebnega ponosa že po prvem škandalu nepreklicno odstopil, a najbrž je pahor že vedel, koga si je izbral. še moji mački protestirajo, če jim pasjo hrano poskušam podtakniti.

P.S. po drugi strani pa ministra tudi razumem-če si že od rupla mora pustiti po glavi srati, mu en ščinkavec tudi več dosti hudega ne bo mogel storiti. :)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 18 komentarjev »

KRIZNA EKONOMIJA- ODA POTROŠNIŠTVU

Objavil commonsense dne 8.12.2008

Se opravičujem Nagajivki, da moj odgovor na njeno vprašanje tukaj “samoplagiiram” kot zapis, a v mojem zadnjem zapisu je bilo govora o prilagodljivosti in prijaznosti do kupcev in strank, pa naj le omenim še tole v zvezi z mojimi zadnjimi počitnicami  v ZDA :

motel v bližini orlanda na floridi, “super 8″, menda nizkocenovni del mednarodne verige Wyndham resorts, naju je z gospo CS stal, za zelo čisto sobo kakšnih cca 30 m2, s hladilnikom, mikrovalovko, coffeeemašino z zalogo filterske kave vsako jutro in s kontinentalnim zajtrkom ( no ja, bolj takim), cable tv in internetom, zunaj z gretim bazenom, reci in piši: 26,99 USD na noč, za dve osebi ! torej dobrih 10 € na osebo.no, plus lokalni davek, skupaj cca 30 USD.

saj ne, da z gospo morava ravno tako zelo šparati, ampak več od tega preprosto ne potrebujeva.sem pri plačevanju vprašal, zakaj so sedaj tako poceni (navadno plačujem za takšno sobo 40-50 dolarjev) pa so rekli, da vedo, da je že opazna gospodarska kriza, in da so se odločili, boriti se za vsakega vedno maloštevilnejšega gosta, in kdor prvi pride (zniža), prvi melje. meni prav.

11. november je pri njih “veterans day”, povsod zastave , ponekod parade, v čast padlim v vseh vojnah.seveda tudi komercialno izkoriščen z enodnevnimi razprodajami -20, -30. celo -50% za veterane. ne letos, ampak enkrat prej sem kakšne tri dni po prazniku vstopil v  neko trgovino ( tako z bolj kvalitetnimi oblačili) in nekaj kupil- naravnost vsilili so mi 50% popust, čeprav sem protestiral, da nisem bil še v nobeni vojni.
krotek pacifist kot sem, sem se s popustom pač moral sprijazniti. Naj pripomnim, da sva vsa leta od takrat v tej trgovini puščala tudi po nekaj 100 USD, tudi brez popusta.

saj vem, komercializem, potrošništvo in umazani globalistični kapitalizem, ampak odkar smo se odpovedali rdečemu komunističnemu socializmu, je to pač to, kar smo si izbrali.in kako se to dela učinkovito, vidite tukaj.  sem naravoslovec in posledično ne morem biti polovičar, sem ali proti, ali pa za. zato sem odločno ZA ! (levak pa tak!, hehe) . poraba je glavno gonilo kapitalističnega gospodarstva, in tu bi še predsedniku tuerku z nejgovo aktualno potrošnjo priznal državotvorne zasluge in se s tem pridružil binu na nekem drugem (blitzevem) blogu.

Tisti  v mojem prejšnjem zapisu omenjeni pa bi bili tržni potrošniški kapitalisti, a da im ipak ne uđe- ob v teh zadevah nekritičnem in strahospoštljivem folku jim to zaenkrat še kar gre, morda jim bo tudi še v bodoče , a jaz raje zdaj uživam,kjer in kadar morem, vsaj dokler še migam.

oops, popravek- veterans day je v čast preživelim, memorial day , zadnji ponedeljek v maju, pa padlim.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 14 komentarjev »

ZGODBICE IZ KOROMANDIJE

Objavil commonsense dne 3.12.2008

Kot sem že omenil v prejšnjem zapisu, sva se z mojo gospo pravkar vrnila s počitnic, na katere sva letela z muenchenskega letališča. Ker imava v (tukaj že precej opevanem) mestecu blizu Monakovega stare prijatelje, navadno prebijeva nekaj dni še pri njih. Včasih greva tudi še po kakšnih nakupih. V dveh dneh sta se mi zgodili dve nekoliko neprijetni zgodbici:

Najprej sem hotel v večji trgovini (OBI) s stotakom plačati okoli 50 evrov nakupa, pa mi je prodajalka vrnila bankovec, češ s tem ne morem plačati. Sem najprej mislil da sumi, da je ponarejen, šele  ko sem vprašal zakaj, mi je povedala, da nima drobiža. No, v tako prometni trgovini je to zelo nenavadno, še v naši prav nekoromandijski domovini bi ga morala imeti, ali si ga na licu mesta zamenjati pri sosednji blagajni, ne pa, da kupca zaradi lastne napake takorekoč odslovi.

To me je sicer presenetilo, ampak o tem ne bi bloga pisal, če ne bi slišal dveh možakarjev v vrsti za menoj, ki sta glasno komentirala ja, kaj pa si tale misli, da pride tako nepripravljen v trgovino. Halo? Očitno se v Nemčiji pričakuje, da prideš v trgovino z natančno 52,35 evri drobiža ? To, da se jim zdi, da je takšno pričakovanje normalno, mi pravi, da ne mislijo, da je trgovina tam zaradi kupcev, ampak kupci zaradi trgovine. Še v Ceausescovi Romuniji, kjer sem nekoč nekaj časa živel, so v trgovinah bili do kupcev bolj »kundenfreundlich« (morda zato, ker v njihovih trgovinah praktično ni bilo ničesar dobiti, kapavem)

Dogodek mi sicer najbrž sploh ne bi vzbudil posebne pozornosti, če ne bi pred kakšnim letom v kar ugledni trgovini Saturn hotel kupiti računalnika za 1000 evrov, pa niso hoteli sprejeti kreditne kartice, le cash ali bankomatsko kartico nemške banke (očitni  kupci iz ostalih evropskih in drugih držav zanje niso vredni nakupovanja pri njih). Na srečo, računalnik sem namreč kasneje za manj kot pol cene kupil v ZDA. Že mnogo prej pa sem opazil, da v Nemčiji nisi v trgovinah skoraj ničesar mogel kupiti s kreditno kartico, ko je to bilo že dolgo »gang und gaebe« v vseh evropskih državah, tudi novih. ( še v Franciji sem lahko plačal z v osovraženih ZDA izdano  Viso, maščevali so se mi le s tem, da niso hoteli razumeti angleško- jaz pa ne premorem dovolj patosa, da bi lahko govoril francosko).

S tema dvema anekdotama hočem le povedati, da se mi takšno trmasto neprilagajanje kupcem, v zahodni, potrošniški državi zdi nepojmljivo, še bolj pa to, da se domorodcem to zdi povsem normalno, in jim še na misel ne pride, da bi od trgovcev pričakovali, ali zahtevali več ustrežljivosti. Ali posameznim trgovcem, da bi več prodali, če bi do kupcev bili fleksibilnejši kot konkurenca. Kartelni dogovori, najbrž. Zelo evropsko.

Pa se zaradi dveh takšnih malenkosti ne sekiram, poanta (kot bi rekel blitz) pa je, da sem začel razmišljati o nemški psihi, in prišel do zaključka, da jim je morda res vsakdo, ki nosi uniformo, tudi če je prodajalska, simbol oblasti, in oblast je treba pač ubogati. Morda pa se , če se tako flagelirajo, sami sebi zdijo plemenitejši in večvredni? Morda na ta način hočejo dokazovati, da ONI pa že niso potrošniška družba kot drugi, manj zavedni in manjvredni narodi. To bi potrjevala tudi njihova nenavadna vnema za kar se da gnjavaške »ekološke« ukrepe. Na ulicah zdaj gledaš otmene gospode, ki z ekološkimi platnenimi vrečkami, polnimi praznih steklenic hodijo v trgovino po pivo. S seboj najbrž nosijo potrdilo, da so vsebino ekološko  reciklirali že doma. Njihove žene bodo najbrž kmalu v trgovino šle le še s posranimi pleničkami, da bodo lahko kupile nove. V restavraciji pa ti ne bodo servirali obroka, dokler ne prineseš , khm, včerajšnjega.

Zdaj pa še zadnja zgodbica, ki me je pravzaprav vzpodbudila, da vse tole napišem: ko sva se odpeljala domov, sem se ustavil še v trgovini, da kupim kišto weissbiera. Pri odhodu s parkirišča sem nekoliko neprevidno zadel in opraskal skoraj novega mercedesa, ki ga je vozil najmanj 80 let star gospod. Takoj sem se mu opravičil in hotel z njim izpolniti “evropsko nezgodno poročilo”, da zanj o moji očitni krivdi ne bi imel kakšnega dvoma. Pokazalo se je, da možak sploh ne ve kaj je to,( menda že 30 let ni imel nezgode) in seveda ni imel nemške verzije le-tega. Mojega seveda itak ne bi razumel. Zato sva šla kar v njegovo zavarovalnico nekaj vogalov stran, da mu pomagajo.

Tam sem pokazal svoje »evropsko poročilo« v slovenščini, in prosil, če gospodu lahko dajo nemško verzijo. Uslužbenka me je takoj nadrla, da to pa že ni nobeno evropsko poročilo, saj je v nekem tujem jeziku – ko sem ji rekel, da to ne drži, saj je formular sam po sebi po vsej Evropi enoten in prepoznaven, ampak da itak želiva le nemško verzijo tega ( govoril sem za gospoda, ki je bil očitno precej zmeden ), sem spet bil nadrt, naj pazim na svoj jezik. Kar očiten primer sovražnosti do tujcev, ki je bolj otmeni od mene nikoli in nikjer v Nemčiji niso zaznali.

Ko sva z gospodom izpolnila in podpisala nemško verzijo, mu je rekla, da zdaj pa naj to naprej kar sam ureja z mojo , očitno »neevropsko« zavarovalnico- oni da s tem nimajo nič. Vedel pa sem, da ima gospod že vsaj 30 let pri njih kasko zavarovanje, in ko sem pripomnil, da lahko zavarovalnica neveščemu (in očitno precej nebogljenemu gospodu , ki se mi je že kar smilil) preko kaska pri tem tudi lahko pomaga, je vstala, začela kot podivjana sraka histerično vpiti » Raus, raus, raus, raus…« , na kar sem seveda odšel. Dvema prisotnima Nemcema se tudi to očitno ni zdelo nič nenavadnega. Saj se je vendar en verdammter Auslaender upal ugovarjati »oblasti« (ki pa to sploh ni bila).

No, saj se vse to najbrž da prenašati, še posebno, če si že od malega navajen, da ti kdo drug ureja življenje, meni bi pa morali presneto veliko plačati, da bi se s tem brez pripomb sprijaznil. Če imam dovolj za relativno udobno preživetje, sem pa kljub kar najbolj vztrajnim hvalospevom tej Nemčiji Koromandiji že raje v tej naši, čeprav zelo nepopolni Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 35 komentarjev »